SNG Drama Maribor, 9. 2. 2019

Intervju z režiserko Tamaro Damjanović

SNG Drama Maribor, Tamara Damjanović po motivih filma POPOLNI TUJCI, režija Tamara Damjanović, premiera 9. februar 2019
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc
Foto: Damjan Švarc

Tamara Damjanović, rojena 1987 v Osijeku, pravi, da se je o gledališču največ naučila od Paola Magellija (bila je asistentka režije na treh njegovih predstavah). V tretjem letniku režije na Zagrebški akademiji ji je uprizoritev Proletio je tihi anđeo, ki jo je adaptirala po motivih Čehovove Utve, odprla vrata v profesionalno gledališče. Njena šele druga profesionalna režija (Sjećanje šume) je bila v Večernjem listu izbrana kot sedma najboljša uprizoritev lanskega leta na Hrvaškem. Leta 2018 je diplomirala na dodiplomskem študiju z uprizoritvijo, nastalo po motivih Ibsenovega Rosmersholma. Sledila je uprizoritev po motivih kratkih zgodb Tanje Mravljak Trešnja v splitskem gledališču Playdrama. Glede na to, da je besedila za svoje režije običajno tudi avtorsko ustvarila po motivih dram, romanov, zgodb ali filmov, se njen avtorski literarni pristop nadgrajuje v režiji, obdelava besedil pa ji nudi neke vrste poligon za ustvarjanje prostora, kjer se osebno najboljše znajde. Popolni tujci, ki so nastali po motivih istoimenskega filma, so njena prva režija v Sloveniji.

 

Komičnost v Popolnih tujcih je specifična. Dolgoletni prijatelji imajo namreč precej svojevrsten način šaljenja in zdi se, da so desetletja trenirali, kdo bo bolj direktno, zajedljivo, pikro in nesramno zadel drugega čim bližje v »črno«. Strupene puščice, pomočene v smeh, letajo na vse strani, tu in tam njihov humor razoroži napete odnose, a samo vprašanje časa je, kdaj bo šaljenje priletelo nazaj do šaljivca kot streznitveni bumerang. Od tod do drame je verjetno samo še korak?

Pravijo, da je v vsaki šali pol resnice, in morda je tukaj najdemo več kot pol. Priznati moram, da tip humorja, ki sem ga pripisala likom, ni način, na katerega se šalim osebno, je stvar imaginacije in izbire stila pisanja. Zgodilo se je, da sem se prav v družbah, v katerih se ljudje poznajo dolgo, srečala s situacijami, v katerih gre za držo in vprašanje časti, kako se inteligentno iz koga norčevati, pri tem pa to ne prestopi meje dobrega okusa in da bi koga užalili. Po drugi strani se mi je zdelo, da bi lahko tip bolj grobega humorja pričal prav o naši »kruti« plati in lahko bil plodna osnova za uvedbo in obdelavo tem oziroma motivov, ki mučijo naše like, liki pa se – kot je to pogosto značilno za nas, ljudi – branijo pred surovostjo resnice, ki spregovori skozi prav te motive. V tem smislu je humor nežen tudi takrat, ko je grob.

 

Telefoni so nesporni varuhi vseh novodobnih skrivnosti. Ampak skrivnosti so sestavni del življenja. Eva pravi, da lahko človeka raznese, če v sebi nosi skrivnosti, a ko so karte položene na mizo, ko je vse odkrito, raznese prav vse. Razkritja so porušila še zadnje ostanke »urejenih življenj«. Vprašanje je, kam zdaj.

Osebno verjamem, da v vsakem človeku obstaja potencial za spremembo. Prav tako verjamem, da ga je včasih zelo težko ustvariti. Čeprav nam je podarjen razum, nas po drugi strani oblikujejo tudi iracionalne sile, zaradi katerih funkcioniramo z neko nelogično logiko, ki ni jasna niti sama sebi, kaj šele nam. In prav v tem je njen čar in pravzaprav je odnos med tema sferama tisto, kar povzroči razkol naših notranjih svetov, s tem pa majanje sveta, ki ga delimo z drugimi. Tukaj se, na tem križišču, rojeva življenje. V tem smislu verjamem, da je naše življenje neka neprestano odprta dramaturgija, v kateri se redko ustvarijo zaključki. Včasih nas je strah praznine, ki bi lahko nastala v nas v nedefiniranem prostoru opuščanja vsega, česar se oklepamo – rada ga imenujem intermezzo, kot neko nikogaršnjo zemljo med enim in drugim življenjskim obdobjem; ko od nekod še nismo odšli, ker ne vemo, kaj nas čaka jutri in kdaj bo jutri – pravzaprav – prišel. Zato … Kaj sedaj? Hm. Zares ne vem. A zdi se mi, da vedeti tudi ni bistveno. Samo vprašanje mi ponuja več »mesa« kot potencialni odgovor. Konec koncev, užalostilo bi me, če bi imeli vse odgovore. Življenje se najbolj razvija, ko stopimo – v neznano.

Popolni tujci, SNG Maribor

Povezani dogodki