In kaj če pride zmaj nazaj

Brez Ršumovićevih in Petričićevih zmajev je menda v Srbiji odrastel le malokateri otrok; kot pri nas brez Mačka Murija. Iz pesniške predloge in ilustracij je popolnoma jasno, da so tokrat zmaji in zmajčki ljubki in ironični. Iz mitov so prestavljeni v sedanjost s svojim legitimnim svetom, ki temelji na nepriljubljenosti pri ljudeh, kot tudi krivično in neenakopravno (po njihovem mnenju) obravnavo njihovih dejanj, ki so vedno označena kot zverinska. V sodobni pravljici se bodo izvajalci sprehajali med dvema planoma, dosegali bodo hipno iluzijo, kot tudi hipno deziluzijo, na koncu pa ločnico čim bolj zabrisali. Nalezli se bodo zmajskosti, oziroma odstirali bodo vso človeškost v zmajih.

Gre za plesno-gledališko predstavo, narativno, z elementi sodobnega plesa, mima, dramske igre in petja – skratka - dinamično, a vendar poetično; komunikativno, pa vseeno zasanjano predstavo. Naj otroci sanjajo.

In res so se vrnili. Pravi zmaji. Taki iz pravljic. Iz pravljic, pomeni, da so stopili ven iz pravljic. Tako kot greš iz hiše, greš iz pravljice. In tako so se zmajčki odločili, da gredo malo  ven, saj so bili tam že predolgo zaprti. Pa nič strahu. Prav prikupni so. Sem jih videl. Zmaj se nas boji prav toliko, kot se mi njega. In če je tako, strah nima nobenega smisla.

Imajo pa kaj povedati, ti zmaji. Nikakor jim ni po volji, da ljudje vseskozi govorimo, kako so grdi in krvoločni.

Ste vedeli, da so princes krofi zmajevska pogruntavščina? Ali veste, od kod izraz, voziš pa kot pravi zmaj? Veste, kako je v današnjem svetu zmajem težko brez službe?

Verjemite, da so zmajčki v svojem zahtevnem življenju, ljubki in prijetni. Poštirkano plešejo, ubrano pojejo. Ena resna družina so. Utegne se zgoditi, da bomo na koncu skupaj vzklikali: