Alja Predan, 13. 7. 2009

Holland festival

Igralka je po predstavi povedala, da so vaje za to izjemno zahtevno tehnološko in lučno postavitev trajale prav tako dva meseca, kot pri katerikoli uprizoritvi, obenem pa jim je režiser prepustil povsem proste roke. »Dobro se poznate, ustvarite medsebojne odnose, kakor sami čutite, zavedajte se kamer, ki so ves čas z vami, in igrajte kot da ste na filmu in v teatru hkrati.« Tako nekako jim je svetoval režiser, ki se je moral sam posvečati predvsem tehnologiji. Projekt Antonioni bo prihodnje leto gostoval na festivalu Dunajski slavnostni tedni.

Foto. Jan Versweyveld

V Amsterdamu se je pred kratkim zaključil največji nizozemski gledališki festival uprizoritvenih umetnosti The Holland Festival. Od ustanovitve leta 1947 do danes se je zvrstilo dvainpetdeset izdaj tega ambicioznega mednarodnega dogodka, ki domači in tuji publiki vsako leto ponudi kakih štirideset različnih dogodkov oziroma približno petindevetdeset uprizoritev in koncertov s področij gledališča, glasbe, plesa, opere, filma in vizualnih umetnosti tako zahodne kot nezahodne provenience.


Festival je potekal tako rekoč skozi ves junij na različnih prizoriščih Amsterdama in njegove bližnje okolice. Odprli so ga s tremi soli in duetom slovitih plesalcev Mihaila Barišnikova in Ane Laguna. Med plesnimi  uprizoritvami velja omeniti Pitié koreografa Alaina Platela, ki smo ga pred leti imeli priložnost videti tudi v Ljubljani, in hommage 100. obletnici ustanovitve slavne plesne skupine Les Ballets Russes ter njenemu impresariju in koreografu Sergeju Djagilevu v izvedbi nizozemskega Nacionalnega baleta. Uprizoritev so sestavljale koreografije Les Sylphides iz leta 1909 koreografa Mihaila Fokina v sodobni različici Rachel Beaujean, Izgubljeni sin (1929) v koreografiji Georgesa Balanchina in svetovna premiera Šeherezade, ki jo je koreograf Krzysztof Pastor zasnoval povsem na novo, a kot reminiscensnoco na izvirno Fokinovo koreografijo iz leta 1910.


Gledališki festivalski program je ponudil gostovanji münchenskih gledališč Bayerisches Staatsschauspiel z Woyzeckom v režiji našega rojaka Martina Kušeja, in Kammerspiele z dramatizacijo romana Josepha Rotha Job v režiji Nizozemca Johana Simonsa; uveljavljena njujorška gledališka skupina nenavadnega imena Elevator Repair Service, ki se specializira v insceniranju nedramskih besedil, predvsem romanov, je v na festivalu pokazala integralno prvo poglavje romana Williama Faulknerja Krik in bes z naslovom Prvi april 1928; premiero pa je v času festivala doživelo najuglednejše amsterdamsko repertoarno gledališče Toneelgoep Amsterdam z avtorskim projektom, imenovanim Projekt Antonioni, v režiji direktorja in umetniškega vodje skupine Iva van Hoveja. Ivo van Hove sodi med vodilne evropske  režiserje, ki se zadnja leta posveča uprizarjanju znanih filmskih scenarijev oziroma nekakšnemu ugledališčenju posameznih slavnih filmov ali njihovih kompilacij. Pred letošnjim Projektom Antonioni je zrežiral že scenarije Johna Cassavetesa Obrazi in Premiera, Ingmarja Bergmana Prizore iz zakonskega življenja ter Krike in šepetanja, lansko leto pa Viscontijev scenarij Rocco in njegovi bratje. V najnovejšem projektu je dramaturg in adaptator Bart Van den Eynde združil Antonionijeve filme Avantura, Noč in Mrk in jih prepletel v eno samo veliko zgodbo o tem, kakšno vlogo igra ljubezen v življenju sodobnega človeka. V Avanturi mlado dekle skrivnostno izgine na obali nekega otoka. Njena najboljša prijateljica je razpeta med občutjem izgube ter porajajočimi se čustvi do prijateljičinega ljubimca. Osebe se soočajo s čustveno, psihološko in moralno avanturo – smrt in rojstvo ljubezenske zveze – ki jih prisili, da postopajo zoper konvencije in norme preteklega sveta. V Noči je zakonski par srednjih let ujetnik svojih spominov na strast, ki ju je nekoč združila. Gre za pedantno anatomijo odnosa, ki je obtičal na mrtvi točki. Razen položaja, ki ga zakonska zveza ima (ali nima več) v moderni, spreminjajoči se družbi, družbeno kritični Antonioni v tem filmu tudi raziskuje položaj umetnika v sodobni družbi. Protagonist industrialec namreč razume svoj način vodenja podjetja kot ustvarjalen umetniški akt. V Mrku moški in ženska začutita neustavljivo seksualno privlačnost drug do drugega, vendar nista sposobna doživeti ljubezni kot veličastne avanture. To je zgodba o čustvih ali njihovem pomanjaknju, v svetu, ki  mu vlada denar. V predstavi Projekt Antonioni se vse omenjene osebe srečajo neko noč na veliki vrtni zabavi ob bazenu, kjer se morajo soočiti z vsemi nasprotji in notranjimi konflikti, ki podžigajo njihove želje. Uprizoritev je zasnovana kot interaktivna igra živega igralca in njegovega sočasnega posnetka v velikem planu.  Kamere ne le spremljajo, marveč malone preganjajo igralce, kamorkoli se mizanscensko premikajo, tudi v zaodrje ali za kulise, kjer jih publika ne vidi, in neusmiljeno portretirajo njihove obraze in čustvena stanja na njih na orjaško platno. Z uporabo tako imenovane blue screen tehnike na odru gledamo ljudi, ki se premikajo v hladnem, razčlovečenem modrem vakuumu, na platnu pa v različnih realnih okoljih sodobne metropole. Filmska kamera je eden od protagonistov te izjemne uprizoritve, saj s svojo neusmiljeno prisotnostjo določa tako stil igralčeve igre in stopnjo njegove ekspresivnosti, ga neusmiljeno razgalja v ogromnih  (18 x 16m) povečavah, obenem določa ali celo režira gledalčev fokus in pozornost in ne nazadnje ustvarja in istočasno ruši potujitvene učinke. Igralka je po predsatvi povedala, da so vaje za to izjemno zahtevno tehnološko in lučno postavitev trajale prav tako dva meseca, kot pri katerikoli uprizoritvi, obenem pa jim je režiser prepustil povsem proste roke. »Dobro se poznate, ustvarite medsebojne odnose, kakor sami čutite, zavedajte se kamer, ki so ves čas z vami, in igrajte kot da ste na filmu in v teatru hkrati.« Tako nekako  jim je svetoval režiser, ki se je moral sam posvečati predvsem tehnologiji. Projekt Antonioni bo prihodnje leto gostoval na festivalu Dunajski slavnostni tedni.


V času festivala je v tudi organizaciji festivala, Mednarodne zveze gledaliških kritikov IACT in Nizozemske sekcije gledaliških kritikov potekal simpozij na temo Forced to tour – tour de force? Kulturna diverzifikacija današnjega sveta, družbene spremembe, soočanje z drugimi kulturami, vse to je privedlo do novih oblik gledališkega uprizarjanja in prezentiranja. V različnih gledaliških modelih se znajdejo tako nastopajoči, gledalec in kritik, ki se mora nenehno odzivati na spremenjene gledališke prakse. Simpozij je temo potovanja odprl na dveh ravneh: na prvi, dobesedni, in drugi, metaforični.


Potovanje v globaliziranem svetu je postalo del naše vsakdanjosti, zato se samodejno odpira vprašanje, ali naj kritik potuje ali ostaja doma. Kako naj svojo izbiro upraviči? Ali lahko govorimo o mednarodni gledališki kritiki? Je želja po potovanju prisotna po vsem svetu ali omejena na kritikovo izbiro (predvsem evropskega) področja? Kakšen je odnos med mednarodno gledališko kritiko in različnimi telesi nacionalne kritike? Kaj se v teh primerih dogaja s provincialnostjo?  Tudi v metaforičnem pomenu se je odprla vrsta vprašanj, denimo, ali je kulturna različnost problem ali izziv. Kakšne posledice imajo različne oblike migracije na gledališče? Kako se publika odziva na to različnost? Kako se idealni gledalec, torej kritik, odziva na te spremembe? S kakšnimi problemi se sooča, ko mora analizirati, interpretirati in ocenjevati neznane oblike gledališkega izražanja in še vrsta drugih. Simpozij je skušal odgovoriti na zastavljena vprašanja s primeri udeležencev vsega sveta, od Južne Afrike, Karibskih otokov, Amerike, Argentine, Evrope do Nove Zelandije.







Alja Predan, 29. 10. 2010
Na cilju