Miha Trefalt, 17. 5. 2013

Goldonija smo vrnili ulici

Gledališče Koper, Carlo Goldoni SLUGA DVEH GOSPODARJEV, režija Kokan Mladenović, premiera 17. maj 2013.
foto: Jaka Varmuž
foto: Jaka Varmuž
foto: Jaka Varmuž
foto: Jaka Varmuž
foto: Jaka Varmuž
foto: Jaka Varmuž

Pogovor z režiserjem Kokanom Mladenovićem pred premiero Sluge dveh gospodarjev.
 
Goldonijevega Slugo dveh gospodarjev ste pred dobrim desetletjem režirali že v Narodnem gledališču v Subotici. Vas je uspeh takratne uprizoritve (predstava je bila razglašena za najboljšo festivalsko predstavo na Dnevih komedije v Jagodini 2002) spodbudil, da ste se znova soočili s tem besedilom?

Če želite pokazati moč in sposobnost igralskega ansambla, ponuditi režiserju in igralcem priložnost, da pokažejo svoje znanje, je Goldonijev Sluga dveh gospodarjev zagotovo eno najbolj zanimivih dramskih besedil. Z zapletom v maniri commedie dell'arte režiserju in igralcem omogoča, da odigrajo domiselno, zabavno in lepo predstavo. Tudi zato ta komedija ostaja izziv tudi zame. Še toliko bolj, ker se je v dvanajstih letih, ki ločijo obe postavitvi tega besedila, v mojem doživljanju gledališča in smeha marsikaj spremenilo. V koprski postavitvi sem, drugače kot v Subotici, skušal zajeti izkušnjo komičnega po obdobju commedie dell'arte in Goldonija; v njej boste zato našli vse, kar se je v prejšnjem stoletju v dramskem pisanju, na filmu in na televiziji v polju komičnega rodilo – humor Charlija Chaplina, Montyja Pythona in Mr. Beana. In ker se ni spremenilo le moje razumevanje gledališča, ampak je drugačen tudi čas, v katerem živimo, saj ga zaznamujejo politika, nasilje, izguba čustev, prijateljstev, topline, predvsem pa pomanjkanje veselja nad življenjem, bo predstava nekoliko nostalgična, hkrati pa bo slavila teater in življenje samo.

Do danes ste režirali okoli 70 predstav, nekatere med njimi ste podpisali tudi kot avtor priredbe. Ni odlika dobrih besedil prav v tem, da so večna in da jih ni treba »popravljati«? Zakaj priredba Sluge dveh gospodarjev?

Vsa velika dramska dela, ki so se ohranila na repertoarjih gledališč, so univerzalna in gledalcu odgovarjajo na temeljna ontološka vprašanja. Antične grške tragedije in Shakespearove drame ostajajo univerzalne, saj se človeštvo v 2.500 letih, odkar obstaja gledališče, ni veliko spremenilo in so zato njihove misli o naših antropoloških odklonskih pojavih še vedno aktualne. Drugače je, ko govorimo o tako imenovanih dobro narejenih igrah, namenjenih plemeniti in prijetni zabavi, kakršna je tudi naša komedija. Takšnim igram je danes treba pomagati, da postanejo sprejemljive za današnjega gledalca. Goldonijev Sluga je nastal pred 260 leti, v času ko se je literatura, tudi dramska, šibila pod težo (odvečnih) besed. Goldonijeve replike so zato za današnjega gledalca predolge, stavki in misli za razumevanje glavnega dejanja preveč obloženi z besedami. Današnje občinstvo predstave spremlja drugače, kot jih je v Goldonijevem času, zato ne bi rad prišel v situacijo, da bo občinstvo razmišljalo hitreje kot odrski liki. Tudi to je eden od vzrokov za priredbo besedila, s katero sem skušal vstopiti v tempo in ritem, ki sta prijetnejša sodobnemu gledalcu.

Zgostili ste dogajanje, črtali nekaj stranskih oseb in dvajset prizorov, uvedli prolog …

Res je, s krajšanjem replik in črtanjem stranskih dejanj smo opazno zgostili dogajanje. Dandanes nihče več ne zdrži v gledališču več kot tri ure, kar je manj kot standard predstav v Goldonijevem času. Prepričan sem, da tako razigrana komedija, kakršna je Sluga dveh gospodarjev, ne sme trajati predolgo, zato sem jo tudi očistil vsega, kar ni v funkciji zgodbe. Krajšati pa sem bil prisiljen tudi zato, ker sem imel na voljo le devet igralcev, štiri manj kot v izvirniku.


Foto: Jaka Varmuž
Je bil tudi subotiški Sluga priredba izvirnika?

Posegi v besedilo so bili tam manjši, šlo je za ansambelsko predstavo, ki je bila v primerjavi s koprsko precej bolj teatralna.

Goldonijeva reforma italijanske commedie dell'arte je bila tako formalna kot vsebinska. Sluga dveh gospodarjev sovpada z njenim začetkom, toda ob prebiranju vaše priredbe dobimo občutek, da se vračate k ljudskemu gledališču.

Podobno kot v nasprotju s splošno veljavnim prepričanjem, da je Marin Držić močno posegel v tipologijo commedie dell'arte, tudi Goldoni velja za njenega velikega reformatorja. Toda če primerjamo Goldonijeve komedije z njegovimi predhodniki, večjih razlik sploh ne opazimo, Goldoniju je uspelo le to, da je ulično gledališče pripeljal v razkošne gledališke dvorane. Mi smo ga znova skušali vrniti na ulico in preveriti, kako njegov komedijski mehanizem učinkuje zunaj gledališke iluzije. V naši uprizoritvi je zato zelo malo okrasja, gledališke »mašinerije« in zunanjih pomagal. Predstavo smo gradili predvsem na dobrem zapletu in zgodbi ter na značajih in igralski veščini. Prepričan sem, da se mora gledališče vrniti k igralcu, k dobri gledališki igri, ne glede na žanr.

Ste pri »vračanju na ulico« posegli po preverjenih orodjih commedie dell'arte – lazzijih, lascivnih prizorih …?

Seveda v predstavi najdemo tudi lascivne trenutke pa tudi erotiko, ki je manj ljudsko bestialna in nebrzdana, kot je bila v gledališču pred Goldonijevo reformo. Gledališče ne sme biti samo mesto zabave in slabega okusa. Upam, da smo našli primerno umetniško formo in prikazali razraščanje življenja, kakršnega lahko občutimo v Goldonijevi komediji, pa tudi radost in veselje ukvarjanja z gledališčem, ki ga prav tako lahko zaslutimo v besedilu.

Ostajajo Goldonijevi junaki v vaši predstavi tipi, kakršne poznamo iz commedie dell'arte?

Trudil sem se, da jih iz tipov pripeljem k likom, kar je z reformo poskušal narediti že Goldoni. Čeprav smo se navdihovali pri commedii dell'arte, nismo ostali v njenih okvirih, zato se v predstavi pojavijo tudi liki, ki jih zaradi kostumov prepoznamo kot sodobne, podobno kot smo za sodobne nekoč prepoznavali legendarne stripovske junake Alana Forda. V mislih imam nekakšno obrnjeno sodobnost Hraniteljevih kostumskih kreacij, ki so bile zelo navdihujoče: vsak lik v predstavi nosi element iz commedie dell'arte, a je hkrati lik iz (izmišljene) sodobnosti.


foto: Jaka Varmuž
V znameniti uprizoritvi Sluge dveh gospodarjev v režiji Giorgia Strehlerja, v milanskem Piccolo Teatru, se je scenska improvizacija sprevrgla v jasno družbeno kritiko. Ste tudi vi iskali kakršne koli vzporednice s sodobnostjo, morda v tem, da je tudi pri nas vedno več tistih, ki služijo dvema gospodarjema?

Ne! Gledalci bodo prepoznali le to, da je sluga Truffaldino vedno lačen, da išče, kako bi prišel do koščka kruha, se najedel in preživel. V tej neverjetni vitalnosti in želji, da kljub težkim okoliščinam ostane na nogah, je podoben vsem, ki se v teh težkih časih trudimo preživeti. Predstava nima nikakršnih subverzivnih družbenih elementov, njena subverzivnost je morda le v tem, da prinaša veliko gledališke radosti prav v času, ki je izrazito političen, in pokaže da je gledališče močno, radostno in vitalno navkljub temu, da bi ga mnogi najraje ukinili.

Vaje za predstavo so potekale na dveh prizoriščih – na odru Gledališča Koper in na vrtu Pokrajinskega muzeja. Je razlika, če režirate v dvorani ali na prostem, odprtem prizorišču?

Odprt prostor je vedno vznemirljiv! Ne le zato, ker nas vertikala in zvezdnato nebo nad nami ter občinstvo pred nami povezujejo z začetki gledališča samega, s prostorom, kjer je gledališče nastalo, temveč tudi zato, ker je odprt prostor zelo občutljiv na igralsko laž, je bližji domeni filmske scenografije in filmskega izraza in zahteva drugačno interpretacijo, kot je gledališka. V trenutku, ko kupite vstopnico za gledališče, privolite v laž, saj veste, da boste vstopili v prostor lažnega, iluzije. Očem prijetna in vznemirljiva iluzija je v prostoru gledališča mogoča, na odprtem jo je težko doseči. Vrt na muzejskem dvorišču je prostorsko zanimiv in poetičen prostor za ustvarjanje, in če ga ne bi izkoristili za takšno predstavo, bi zamudili veliko priložnost.

Se bo predstava v dvorani močno razlikovala od tiste na zunanjem prizorišču?

Učinkovala bo kot ista predstava, toda med njima bo velika razlika, vsaj v eni četrtini. Čeprav se bodo nekateri prizori na zunanjem prizorišču igrali drugače, saj jih je nemogoče prikazati tako, kot smo si jih zamislili v dvorani, sem prepričan, da bo občinstvo uživalo na obeh prizoriščih.

Pri pisanju priredbe ste zapisano najbrž tudi vizualizirali. Lahko le nekaj dni pred premiero rečete, da je predstava izpolnila vaša pričakovanja?

Priredba besedila, s katerim smo začeli študij, se danes od besedila, ki ga boste slišali z odra, že močno razlikuje. Ker sem v koprskem gledališču našel odlične igralce, ki na vajah radi improvizirajo, poskušajo to in ono, če je potrebno dopišejo dialoge ali jih prilagodijo sebi in svojim likom, bo predstava zato prej rezultat skupnega dela na projektu, ki ga je navdihnila Goldonijeva komedija, kot pa predstava, narejena po literarni priredbi.


foto: Jaka Varmuž
Ob improvizacijah, besednih domislicah igralcev pa tudi v vsakdanjih pogovorih s soustvarjalci predstave ste najbrž spoznali tudi naš smisel za komično. Povejte pošteno, imamo Slovenci smisel za humor, za komično?

Kot režiser deset mesecev na leto preživim zunaj mesta, v katerem živim, v različnih gledališčih in z različnimi ansambli, zato se trudim, da ta čas preživim kakovostno. Rad vidim, da je vzdušje na vajah sproščeno in veselo, da so igralci duhoviti in se znajo tudi pošaliti. Ni naroda brez humorja, ni neduhovitih narodov, drugačna je le tradicija. Humor vzhodnega Balkana – srbski, bosanski, makedonski – je bližji ljudskemu izvoru in žarišču izvirne narodne komedije; humor Slovencev in Hrvatov pa je bližji srednjeevropski komični izkušnji in zato v sebi nosi več temnih tonov, ironije in sarkazma, kar se da v gledališču odlično uporabiti. Režiral sem v različnih državah nekdanjega skupnega jugoslovanskega prostora in povsod našel odlične igralce, ki so kos tudi najtežjim komedijam, tudi tokrat v Kopru.

Kako vam je potemtakem uspelo pri študiju združiti srbski humor s slovenskim, za katerega pravite, da v sebi nosi temnejše tone?

Če bi na primer pripravljali eno od Nušićevih del, bi potrebovali veliko časa za določitev vrste humorja, ki bi nam bil skupen, pri Slugi dveh gospodarjev pa smo izhajali iz komike in humorja commedie dell'arte, ki temelji na jasni karakterizaciji tipov tega žanra. Ker gre za humor, ki se vzpostavlja kot obrazec, in ni vrsta komičnega izraza, ki bi si ga šele morali izmisliti, razlik v pojmovanju komičnega ni bilo. Res pa je tudi, da smo izhajali iz skupne izkušnje iz naših dramskih šol, v katerih se poučuje tudi commedia dell'arte kot ena pomembnejših oblik gledališča v zgodovini.



***
Kokan Mladenović, režiser
Po končani srednji Igralski šoli v Nišu, v razredu prof. Mime Vuković-Kurić, je leta 1995 diplomiral iz gledališke in radijske režije na beograjski Fakulteti za dramske umetnosti v razredu profesorjev Miroslava Belovića in Nikole Jevtića. Do danes je režiral več kot sedemdeset predstav v vodilnih gledališčih Srbije in bivše Jugoslavije, pa tudi na Madžarskem in v Romuniji.
Za svoje delo je prejel več nagrad, med njimi najpomembnejše strokovno priznanje v Srbiji – nagrado Bojan Stupica, tri Sterijeve nagrade, nagrado ardalion na JPF v Užicu, štiri zlate purane na Dnevih komedije v Jagodini, štiri nagrade Joakim Vujić, tri nagrade na Vojvodinskih gledaliških srečanjih, nagrade za režijo na festivalih v Kotorju, Vršcu in Paraćinu ter številna druga stanovska priznanja in letne nagrade gledališč, v katerih je režiral.
Bil je umetniški vodja beograjskega Gledališča Dadov, direktor drame Narodnega gledališča v Beogradu in upravnik Gledališča Atelje 212.



Iz gledališkega lista uprizoritve

Povezani dogodki

Miha Trefalt, 25. 11. 2016
Verjeti ali ne verjeti. To je vprašanje.
Miha Trefalt, 26. 10. 2011
Mediteran te »zastrupi«
Miha Trefalt, 13. 11. 2015
Komediji je treba vrniti dostojanstvo