SNG Drama Ljubljana, 2. 2. 2017

Gledališko-glasbeni dogodek Ivo & Mare & Boris & Dare

V SNG Drama Ljubljana prirejajo v počastitev štirih velikanov slovenskega gledališča: Iva Bana, Marka Okorna, Borisa Juha in Dareta Valiča prvovrstni poklon igralcem v obliki gledališko-glasbenega dogodka z naslovom Ivo & Mare & Boris & Dare, ki se bo odvil v soboto, 18. februarja, ob 19.30 na velikem odru.
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Boris Juh
Ivo Ban
Marko Okorn
Dare Valič

Borštnikov prstan 51. Festivala Borštnikovo srečanje za Dareta Valiča, bert za življenjsko delo na področju filmske igre (nagrada Društva slovenskih režiserjev) za Borisa Juha ter upokojitev igralskih legend Iva Bana in Marka Okorna so botrovali enkratnemu gledališko-glasbenemu dogodku Ivo Mare Boris Dare.

Osvetlitev bogatih ustvarjalnih opusov štirih dolgoletnih članov igralskega ansambla SNG Drama Ljubljana je prevzel v svoje roke Jurij Zrnec ter povabil k sodelovanju številne igralske kolege. Tako bodo prireditev vodile Marijana Brecelj, Milena Zupančič, Saša Pavček, Silva Čušin in Nataša Barbara Gračner, preko videoprispevkov pa bo z nami tudi Zvezdana Mlakar z gosti. Janez Škof, Bojan Emeršič, Aljaž Jovanović, Uroš Fürst, Klemen Slakonja, Matija Rozman in Jurij Zrnec bodo poskrbeli za glasbeno podlago večera, s pevskimi vložki pa nas bodo začarale Nina Valič, Polona Juh, Nina Ivanišin in Barbara Cerar.

Ivo Ban

Na odrskih deskah ljubljanske Drame je prvič stal leta 1968 kot šudent statist v Smoletovem Krstu pri Savici, osem let pozneje pa se je igralskemu ansamblu SNG Drama Ljubljana pridružil kot stalni član. Tukaj je ustvaril vrsto nepozabnih vlog in bil v osemdesetih in devetdesetih letih eden izmed nosilcev repertoarja: Župnik v Cankarjevih Hlapcih, Vanek v Havlovem Protestu in Kohoutovem Atestu (za ti dve vlogi in vlogo Jurija v Šeligovi Svatbi (PG Kranj) je leta 1981 prejel nagrado Sklada Staneta Severja), Vaeinaemoeinen v Zajčevi Kalevali, Simon Veber v Jančarjevem Velikem briljantnem valčku, Robespierre v Dantonovem primeru Przybyszewske, Puntila v Brechtovih Gospodu Puntili in njegovem hlapcu Mattiju, Schlomo Herzl v Taborijevem Mein Kampfu, Polonij v Shakespearovem Hamletu, Jack v McPhersonovem Jezu, ki je v Mali drami na ogled že častitljivo šestnajsto leto. V preteklih sezonah nas je navduševal kot Dedi v Crimpovem V republiki sreče, Peeperkorn v Mannovi Čarobni gori, Kreont v Senekovi Medeji, Oče v Abejevih Prijateljih, »Jaz« v Handkejevem Še vedno viharju ... zdi se, da bi seznam lahko šel v neskončnost. Ivo Ban je v svoji igralski karieri ustvaril preko 150 gledaliških vlog na številnih odrih: Slovensko ljudsko gledališče Celje (zaposlen od 1972 do 1975), Eksperimentalno gledališče Glej, Mestno gledališče ljubljansko, Slovensko mladinsko gledališče, Prešernovo gledališče Kranj, Slovensko stalno gledališče v Trstu, Umetniško gledališče, Teater Komedija BTC, Cankarjev dom, SNG Maribor in Špas teater. Uspešno se je znašel tako v klasični evropski in slovenski dramatiki kot v interpertaciji sodobnih evropskih in ameriških avtorjev ter v krstnih uprizoritvah sodobne slovenske dramatike. »Vtis je, da prav slednje tvorijo nekakšno stalnico Banovega ,osebnega‘ repertoarja: od Jovanovićevih Norcev v režiji Zvoneta Šedlbauerja pa do vloge Rudija Marklja v igri Iva Prijatelja Totenbirt (r. Mile Korun) je mogoče našteti kar šestindvajset vlog v krstnih uprizoritvah slovenske dramatike,« zapiše Jernej Novak.

Nagrade za igralske dosežke je začel dobivati že na Akademiji, ko je leta 1972 za Vladimirja v Beckettovi drami Čakajoč Godota prejel Prešernovo nagrado AGRFT. Je dobitnik osmih nagrad Borštnikovega srečanja, nagrajenec Prešernovega sklada (1983), prejemnik Župančičeve nagrade Mesta Ljubljana (1986), (takrat najmlajši) prejemnik Borštnikovega prstana (1996) in nagrajenec eminentnih festivalov v tujini – nazadnje za vlogo Sira v Harwoodovem Garderoberju Drame SNG Maribor na Bienalu črnogorskega teatra.

Nepozabne so njegove filmske vloge Jana v Rdečem boogieju (nagrada Prešernovega sklada leta 1983), Vanča v Mojem atu socialističnem kulaku, pa v Sreči na vrvici, Dragi moji Izi, Nasvidenje v naslednji vojni, Učnih letih izumitelja Polža, Kormoranu, Ljubljana je ljubljena in številnih drugih.

Omeniti je treba tudi njegove igralske interpretacije na Radiu Slovenija; v njegovem opusu od leta 1975 pa vse do danes je preko 250 radijskih iger.

Bil je direktor Drame od leta 2008 do 2011, na odru pa nastopa v tej sezoni v uprizoritvi Disident Arnož in njegovi (koprodukcija z Dramo SNG Maribor) v vlogi Guvernerja, in v kultnem Jezu.

Ob igralčevi upokojitvi je izšel priložnostni separat Gledališkega lista SNG Drama Ljubljana.

Marko Okorn

Igralska pot Marka Okorna se je začela na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, kjer je pod mentorstvom Vide Juvan in Poldeta Bibiča oblikoval svoje prve dramske vloge. Po koncu študija leta 1975 se pridruži igralskemu ansamblu ljubljanske Drame in mu ostane zvest vse do upokojitve. Tukaj je sooblikoval več kot sto uprizoritev; za vloge Ivana v Ruplovih Mrzlih viharjih, jeznih domačijah, Načelnika v Kozakovem Profesorju Klepcu, Jošta v Božičevem Komisarju Krišu in Komolca v Shakespearovem Milem za drago je leta 1980 prejel nagrado zlata ptica, ki jo je podeljevala Zveza socialistične mladine Slovenije.

V svojem igralskem arzenalu se smelo sprehaja med komedijo in tragedijo, tuje pa mu niso niti bolj ekperimentalne forme. Igral je v Eksperimentalnem gledališču Glej, v Gledališču Pekarna pa je med letoma 1972 in 1975 nastopil v Božičevi drami Kako srečen dan, Kocbekovem Dnevu zaklanem in Kovačevem Tako, tako! v režiji Ljubiše Ristića.

V minulih sezonah je v svojem matičnem gledališču sodeloval pri številnih bralnih in odrskih uprizoritvah slovenske dramatike, naprimer kot Klošar v Möderndorferjevi Evropi in kot Tésnikar v Muckovem Vehiklu.

Igral je v več kot tridesetih filmih, kratkih filmih in serijah, med drugim v Vdovstvu Karoline Žašler (Lojz), Čisto pravem gusarju, Primeru Feliks Langus ali Kako ujeti svobodo, Infernu, Novih dvajsetih.

Svojevrsten dosežek, ki ga je za vedno zapisal v spomin mnogih generacij, je bila izobraževalna oddaja televizije Slovenija Radovedni Taček, v kateri je Marko Okorn v družbi lutke psa Tačka (animator je bil Nace Simončič, lutko pa je zasnoval Marjan Manček) vztrajal kar 13 let. Od leta 1987 do leta 2000 so posneli 375 delov! Leta 1996 so ustvarjalci Radovednega Tačka dobili viktorja za najboljšo zabavno in razvedrilno TV-oddajo, leta 1999 pa še strokovnega viktorja za najboljšo otroško in mladinsko TV-oddajo.

S svojim glasom je oživljal like v številnih radijskih igrah Radia Slovenija in sinhroniziral risane junake, kot so Vili v Čebelici Maji, Supermedo, Glavca v Smrkcih in številni drugi.

Ob igralčevi upokojitvi je izšel priložnostni separat Gledališkega lista SNG Drama Ljubljana.

Boris Juh

Igralski opus Borisa Juha je izjemno obsežen in zajema poleg odrskih vlog, radijskih iger in interpretacij poezije v radijskih literarnih oddajah tudi nepozabne vloge na filmu in v TV-nadaljevankah in prav te so mu minulo leto prinesle berta za življenjsko delo na področju filmske igre (nagrado podeljuje Društvo slovenskih režiserjev).

Leta 1962 diplomirani dramski igralec je bil pred zaposlitvijo v ljubljanski Drami (1973) angažiran v Slovenskem mladinskem gledališču, tuji pa mu niso bili niti eksperimentalni odri Študentskega aktualnega gledališča, Odra 57, Eksperimentalnega gledališča Glej. Po prihodu v Dramo opozori nase z naslovno vlogo v Büchnerjevem Vojčku in se v naslednjih sezonah izmojstri v t. i. »hamletovskih vlogah«; Maks v Cankarjevem Kralju na Betajnovi in Leone Glembay v Krleževih Gospodi Glembajevih (ta vloga mu je leta 1978 prinesla Borštnikovo nagrado in leto pozneje nagrado Prešernovega sklada). Izkazal se je kot virtuozni interpret in soigralec v številnih slovenskih dramskih tekstih, med najopaznejšimi omenimo vlogo Slikarja v Grumovem Dogodku v mestu Gogi (zanjo prejme Borštnikovo nagrado za igro leta 1987), Hiisija v Zajčevi Kalevali, Piska v Cankarjevih Hlapcih, igral je v Strniševi Driadi, Smoletovem Krstu pri Savici, Jančarjevi Igri za igro, Zupančičevih Izganjalcih hudiča, Škofjeloškem pasijonu in tako naprej do več kot sto vlog; zadnja pred upokojitvijo leta 2002 je bila vloga Dekana v Bernhardovem Izboljševalcu sveta.

Izjemna igralska raznolikost je opazna tudi v filmskem opusu Borisa Juha; režiser Metod Pevec pospremi nagrado bert z naslednjim zapisom: »Če hočemo govoriti o igralski prezenci Borisa Juha, je nemogoče zadržati plaz odličnih predikatov: suverenost, plemenitost, premišljenost, toplina, zrelost, decentnost, odmerjenost in še bi lahko naštevali. Njegovi filmski liki imajo tisto nekaj, ob čemer besede postanejo šibke in je najbrž treba povedati preprosto − četudi bi se lahko zdelo poenostavljeno − Boris Juh na platnu izžareva nekaj posebnega, morda nekaj zelo svojega.«

Številka filmskih in televizijskih vlog se zaenkrat ustavi pri 62; med najopaznejšimi so celovečerci Med strahom in dolžnostjo (Kozlevčar), Iskanja (Fritz), Nasvidenje v naslednji vojni (Anton), Pustota (Jakob) in kultne televizijske vloge v Erazmu in potepuhu, Malih oglasih, Nori hiši, Primožu Trubarju in Vikendu v Brightonu, v katerem prvič zaigra skupaj z ženo Mojco Ribič, hčerjo Polono Juh in njenim partnerjem Sašo Tabakovićem.

Dare Valič

Obsežen pregled igralskih dosežkov Dareta Valiča, ki ga je ob podelitvi Borštnikovega prstana na minulem 51. Festivalu Borštnikovo srečanje pripravil Blaž Lukan, se sklene takole: »Igralec Dare Valič je nedvomno velika igralska osebnost, ki sveta slovenskega gledališča ni obogatila samo s fascinantnim nizom prepoznavnih karakternih vlog, temveč s svojim značajem kot takim, z edinstvenim igralskim obrazom, ki se je že neizbrisno zapisal v naš spomin.« Čeprav je Dare Valič igral v domala vseh slovenskih gledališčih, je njegov igralski opus neobhodno povezan z ljubljansko Dramo, kjer se je zaposlil leta 1971 in ostal do upokojitve leta 2005.

Dare Valič je študiral dramsko igro pri Veri Juvan in Miletu Korunu med letoma 1961 in 1965 in bil nagrajen s Prešernovo nagrado za visokošolce za vlogo Stotnika Lokarja v Medvedovem Rendez-vousu. Tudi prvo sodelovanje z Dramo se zgodi istega leta, ko nastopi v Millerjevi drami Po padcu. Vloge, ki so ga ustoličile kot enega najprepozavnejših igralcev njegove generacije, so sledile pozneje: Vitez Ripafratta v Goldonijevi Krčmarici Mirandolini (Borštnikova diploma za dramsko igro, 1973), Erazem Žulaj v Kozakovem Profesorju Klepcu (nagrada Sklada Staneta Severja, 1979, Sterijeva nagrada za dramsko igro, 1980), Jernej v Zajčevem Vorancu (Borštnikova diploma za najbolj dognan odrski jezik, 1980), Fernando v Dubillardovih Naivnih lastovkah in Barillon v Feydeaujevi Barillonovi poroki (nagrada Prešernovega sklada, 1985). Poleg nagrajenih vlog pa je treba omeniti vsaj še Aleksandra v Zupanovemu Aleksandru praznih rok, Jonatana Jeremijo Peachuma v Brecht-Weillovi Operi za tri groše, Ščuko v Cankarjevem Za narodov blagor, Julia Gapita v Grumovem Dogodku v mestu Gogi, Kuligina v Čehovovih Treh sestrah, Vladimirja v Zupančičevem Vladimirju (Župančičeva nagrada, 1999) in njegovo zadnjo vlogo Starega gospoda v Koltèsovem Robertu Zuccu.

Opaznejše filmske vloge začne Dare Valič nizati že konec šestdesetih in tako do danes sestavi impresiven opus celovečernih filmov, kot so Bele trave, Med strahom in dolžnostjo, Vdovstvo Karoline Žašler, To so gadi, Draga moja Iza, Poletje v školjki, Pet majskih dni (epizodni igralec leta, nagrada revije Stop na 1. Festivalu slovenskega filma, 1998) in Srečen za umret. Igral je v številnih nadaljevankah, med drugim v VOS in Vesti in pločevini, svoj glas pa je posojal tudi risanim junakom.

Povezani dogodki

SNG Drama Ljubljana, 17. 3. 2018
50. ponovitev Županove Micke v SNG Drama Ljubljana
SNG Drama Ljubljana, 21. 3. 2014
V Drami bo gostoval Čarovnik Fedorja Šilija