Zame pomeni gledališče poezija. Vsako gledališko delo, vsako uprizoritveno delo naj bi bila pesnitev zase, kot nekoč, za časa Homerja. In ko se ukvarjam z uprizoritvenim delom, pravzaprav posegam po paleti pesniškega izraza. Izrisujem v prostor in čas pesnitev, jo urezujem in šivam v igralce, plesalce, akterje. Jim nalagam ritme in verze in skupaj izumljamo nekakšno tehniko zarisovanja prostora in časa v oblikah, ki so kot pesnitve. In vsako novo poglavje, ki ga odpiram, je pesnitev zase, zdaj zgoščena, zdaj strnjena, zdaj haiku, zdaj popolnoma odprta forma. Je pripoved o nemirih, hotenjih, beganjih, nenehnih zagonih, padcih, vstajanjih, krikih, jokih in prešernem veselju. In dober umetnik, tako režiser, filmski kot gledališki, dober koreograf, pisatelj, kipar, slikar, mora v sebi nositi izjemno pesnitev, da jo lahko izbruha, izkašlja, izriše, izvrže na plan. Je poet v prostoru in času.
Pri tem mislim na vse svoje ikone, na Larsa Von Trierja, na Ingmarja Bergmana, na Lino Wertmüller, na Pino Bausch, na Laurie Anderson, na Michelangela Antonionija, na Wima Wendersa, na Federica Fellinija, na Jana Fabra, na Virginio Woolf in Gertrude Stein in Cocorosie in Lili Novy.
In kakor se je zgodilo moje popotovanje po poeziji in življenju o Lili Novy, se je odpirala tudi pesnitev o njenem življenju. Padala sem v njeno otroštvo, v njene spomine, v občutke, v soje sveč in krike zaganjajočih se ptičev, ki so z ostrimi kljuni kljuvali v meni občutke o odraščanju, o zavedanju spola, o ljubezni. Vse bolj sem se zraščala z njo, begala po Ljubljani. Njena poezija se je vrinjala v moje kuhanje, prhanje, v moje intimne trenutke. Rasla mi je in mi raste v glavi: z besedo, s pogledom, z orisi, s strastjo, z milino in z grozo. Plavava skupaj v neskončnosti vsakdana. Zadobila je nekako mojo podobo in jo bolj in bolj lepila name ali pa sem se sama zalepila vanjo. Obsedala me je in me obseda s strastjo. In poskušala sem vriniti, predati, preliti vse te misli, ideje in blodnje v svoje dva igralca. Odpreti njune registre, povezati naše dihanje in zdaj gorim, ko gledam oba, kako mojstrsko podajata vse plasti njenega, svojega in mojega življenja. In, ja, ko to opazujem, se mi zdi, da smo uspeli ustvariti poezijo v gledališkem prostoru.
(Vir: Predramnik 1, Bilten Tedna slovenske drame)
Povezava: Spletna stran Tedna slovenske drame
***