Manica Špendal, 2. 2. 2018

Giuseppe Verdi: Moč usode (La forza del destino)

Opera in balet SNG Maribor, Giuseppe Verdi MOČ USODE, režija Pier Francesco Maestrini, premiera 2. februar 2018.
Foto: Tiberiu Marta
Foto: Tiberiu Marta
Foto: Tiberiu Marta
Foto: Tiberiu Marta
Foto: Tiberiu Marta
Foto: Tiberiu Marta
Foto: Tiberiu Marta
Foto: Tiberiu Marta

Leta 1859, po uspehu opere Ples v maskah (Un ballo in maschera), se je Verdi odločil, da se s svojo dolgoletno življenjsko družico, operno sopranistko Giuseppino Strepponi, umakne v svojo hišo v Sant'Agati blizu Busseta, da bi si nekoliko odpočil od mestnega vrveža in se posvetil delu na posestvu. Potem ko že dve leti ni napisal nove opere, je v pismu svojemu stalnemu libretistu Francescu Marii Piaveju zapisal: »Hočem se dokončno posloviti od svojih muz in ne želim več podleči skušnjavi, da bi še poprijel za pero …« Že naslednje leto, natančneje 23. novembra 1860, je Verdi prejel pismo opernega tenorista iz Rima, Enrica Tamberlika, ki je bil tedaj angažiran v Velikem carskem gledališču v Sankt Peterburgu. Tamberlik je Verdija v imenu vodstva gledališča zaprosil, da bi zanj napisal novo opero. Med drugim je zapisal: »Lahko mi verjamete, da bi se z veseljem odpovedal vsaki ponudbi, če bi smel, četudi samo enkrat, nastopiti neposredno pod vplivom vaše vzvišene inspiracije …« Po Tamberliku je skladatelju pisal še ravnatelj sanktpeterburškega gledališča, Saburov, Verdi pa se je medtem pozanimal o stanju glasbenogledališkega življenja v Rusiji. Ko so mu zagotovili, da obstaja v Sankt Peterburgu zelo dobro organizirano carsko gledališče in da je publika za glasbeno umetnost zelo zainteresirana, je privolil v ponudbo. Vodstvu gledališča je Verdi najprej predlagal, da bi napisal opero po tragični drami Ruy Blas Victorja Hugoja, vendar to nad predlogom ni bilo najbolj navdušeno.

Medtem ko si je vodstvo gledališča premislilo in privolilo v uglasbitev Hugojeve drame, se je Verdi že odločil za dramo Don Álvaro o la fuerza del sino (Don Alvaro ali moč usode) enega najvidnejših španskih literatov in dramatikov iz prve polovice 19. stoletja, Angela Pereza de Saavedre (1791–1865), s katero se je pred leti seznanil v italijanskem prevodu. Tragično dramo je Verdi označil kot »mojstrsko, edinstveno in večplastno«. Pripravo libreta je, kot že večkrat dotlej, Verdi zaupal svojemu dolgoletnemu sodelavcu Francescu Marii Piaveju, ki je že čez poletje 1861 dokončal besedilno predlogo, kar je Verdiju omogočilo, da je lahko avgusta začel s komponiranjem. Opero Moč usode (La forza del destino), ki primerno označuje »fatalno zaznamovanost« njenih protagonistov, je Verdi ustvarjal naglo: vokalne parte s klavirskim izvlečkom je pripravil že konec oktobra, celotno inštrumentacijo pa je zaključil mesec pozneje. V začetku decembra je Verdi z Giuseppino odpotoval v Sankt Peterburg, da bi tam spremljal glasbeni študij svoje nove opere, vendar pa so premiero, ki je bila načrtovana za december 1861, morali prestaviti zaradi bolezni sopranistke Emme La Grua, ki naj bi pela osrednjo žensko vlogo Leonore. Praizvedba opere Moč usode je bila tako po spletu nesrečnih okoliščin šele 10. novembra 1862, vendar pa vloge Leonore ni predstavila sopranistka La Grua, ampak Caroline Barbot, glavni moški vlogi, Alvara in Carla, pa sta upodobila že omenjeni posrednik pri Verdijevem angažmaju, tenorist Enrico Tamberlik, in baritonist Francesco Graziani. Opera je doživela zelo ugoden sprejem, Verdija pa je za uspešno produkcijo odlikoval sam car Aleksander II.

Kljub velikemu ruskemu uspehu pa je do prve italijanske izvedbe Moči usode, sicer pod naslovom Don Alvaro, prišlo šele februarja 1863 v rimskem gledališču Teatro Apollo. Še istega leta so opero izvedli v Madridu, leta 1865 v New Yorku in na Dunaju, leta 1866 v Buenos Airesu, leto zatem pa še v londonskem Her Majesty's Theatre (Gledališče Njenega veličanstva). Kmalu po praizvedbi v Sankt Peterburgu se je Verdi posvetoval s svojim založnikom Titom Ricordijem, libretistom Piavejem ter še z nekaterimi sodelavci o morebitni predelavi opere za uprizoritev v milanski Scali. Verdi je v svojem pismu Ricordiju celo potožil: »Če imamo že tak prekleti siže, da morata umreti brat Carlo in sestra Leonora, je Carlova smrt za sceno nekako še razumljiva. Težje pa doumemo, da mora umreti tudi Leonora.« Vsi vpleteni sodelavci so se tako osredotočili predvsem na spremembe v tretjem dejanju in v finalu. Ker je Piave medtem težko zbolel, je Verdi za pomoč poprosil Antonia Ghislanzonija, ki je zanj pozneje pripravil tudi libreto za Aido. Nekaj točk sta izločila, nekaj pa jih dodala, denimo zbor vojakov (v obliki rondoja), ki sledi duetu Alvara in Carla v tretjem dejanju. V prvi verziji se omenjeno dejanje zaključi z duetom in Alvarovo arijo Miserere di me (Usmili se me), v drugi različici pa se dejanje zaključi z bojnim klicem ciganke Preziosille, Rataplan, rataplan.

Vsa druga dejanja se po vsebinski plati zaključujejo zelo različno: prvo tragično, tj. z nenadno smrtjo markiza Calatrave, Leonorinega očeta, drugo religiozno mistično, z Leonorino redovniško zaobljubo in odhodom v gorsko zatočišče, kjer naj bi preostanek življenja preživela kot puščavnica, tretje dejanje se zaključi s humorjem in klicem po vojni, zadnje (četrto) pa s spravo in čustveno privzdignjenostjo. Verdi je za milansko premiero na novo komponiral še finale, kratko predigro z začetka opere iz prve različice pa je nadomestil z veličastno uverturo, ki jo še danes pogostokrat samostojno izvajajo na koncertnih odrih. Nova predelava opere Moč usode je v milanski Scali 27. februarja 1869 požela velik uspeh. Pod taktirko Eugenia Terzianija so v glavnih vlogah nastopili Teresa Stolz (Leonora), Mario Tiberini (Alvaro), Luigi Colonnese (Carlo), Ida Benza-Nagy (Preziosilla), Giuseppe Vecchi (Markiz Calatrava), Marcel Junca (Oče gvardijan) in Giacomo Rota (Melitone).

Po treh velikih uspešnicah t. i. trilogie popolare, ki jo sestavljajo opere Rigoletto, Trubadur in La traviata, se je Verdi nagibal k uglasbitvam nekoliko drugačnih vsebin kot dotlej, saj je skušal za svoje opere poiskati literarne predloge v političnih dramah, kar gre najverjetneje pripisati predvsem politično turbulentnim dogodkom v Italiji po letu 1848. Že v operi Ples v maskah lahko zaznamo takšne trende, še bolj očitni pa so v operi Moč usode, kjer je dramaturški okvir usodne ločitve mladih ljubimcev in njunega poslednjega srečanja tik pred smrtjo prežet s temami rasne diskriminacije, stanovskih razlik in z nacionalistično obarvano strastjo do bojevanja. Še posebej zadnja je eksplicitno izpostavljena na začetku drugega dejanja, ko ciganka Preziosilla v vaški taverni vojake poziva v boj proti Avstrijcem: »Viva la guerra! Correte allor soldati in Italia, dov'è rotta la guerra contro al Tedesco.«1 Na to pa ji vojaki odgovorijo: »Morte ai Tedeschi!«2 Bitka pri Velletriju (12. avgusta 1744), jugovzhodno od Rima, ki predstavlja kronološko izhodišče tretjega dejanja, je dejansko bila eden izmed prvih poskusov Italijanov za osvoboditev pred Habsburžani.

Saavedrova tragična drama Don Alvaro je Verdija tako pritegnila predvsem zaradi jasno izrisanih značajev oseb, ki so pripadale različnim stanovom. Operno dogajanje zato poteka na dveh ravneh, tj. med protagonisti visokega stanu (Leonora, Alvaro, Carlo) in »ljudskimi« figurami (Preziosilla, mulovodec Trabuco, frančiškanski brat Melitone). Verdi je glavnemu ženskemu liku opere, Leonori di Vargas, namenil najlepše melodije, njeno čustveno doživljanje pa je uglasbil z izredno dramatičnim izrazom, ki doseže višek v Leonorini ariji Pace, pace, mio Dio! z začetka drugega prizora četrtega dejanja. Don Alvaro je v Saavedrovi drami označen kot plemenit, velikodušen človek, ki pa je kot mešanec (mestic) zaznamovan s tragično usodo. Iz drame izhaja, da je bil sin španskega kraljevega namestnika, ki se je poročil z inkovsko princeso in hotel razglasiti samostojno kraljestvo, neodvisno od španskega. V romanci iz tretjega dejanja Alvaro razodene svoje poreklo: »In un carcere nacqui; m'educava il deserto; sol vivo perché ignota è mia regale stirpe!«3

Tretji protagonist, Don Carlo di Vargas, Leonorin brat, ni obseden samo od maščevanja uboja svojega očeta, markiza Calatrave, ampak je nadvse ponosen tudi na svojo pripadnost plemiškemu stanu. Njegovo slepo maščevanje ne pahne v pogubo zgolj ljubezenskega para, tj. svoje lastne sestre Leonore in Alvara, s katerim se celo spoprijatelji med bitko pri Velletriju, ampak tudi sam podleže usodnim silam. Med negativnimi moškimi liki iz Verdijevih oper je Carlo najbolj svojstvena oseba. Verdi ga sicer označi kot grozljivega nasprotnika, a mu obenem ne odreka izjemnih sposobnosti in celo plemenitosti.

Partitura opere Moč usode obsega poleg uverture štiriintrideset oštevilčenih in zaključenih točk (recitativov z orkestrsko spremljavo, arij, duetov, tercetov in ansamblov), Verdi pa je z njo nadaljeval tradicijo italijanske romantične opere. Poseben poudarek je skladatelj namenil estetiki oziroma lepoti melodij, ki dajejo operi največjo vrednost. Posamezne glasbene točke povezuje motiv usode, ki nastopi že na začetku uverture, nato pa spremlja ljubezenski par v prvem dejanju, Leonorin prihod v samostan v drugem dejanju, oglasi pa se tudi v zadnjem prizoru tik pred finalom opere. Po Theodorju W. Adornu sodi Moč usode sicer med najbolj priljubljene Verdije opere iz njegovega železnega repertoarja, čeprav naj bi ji manjkala večja »teatralična učinkovitost Trubadurja« ali »koncentracijska moč Aide in Othella«. Kdor bo, po Adornovem prepričanju, iskal »najčistejše« primere Verdijevih opernih stvaritev, bo Moč usode odklonil kot dvoumno »vmesno delo« …

Opera se začenja z daljšo uverturo, ki sodi med najbolj priljubljene točke simfoničnih koncertov. Z njo je Verdi povzel najpomembnejše teme iz opere, ki so v povezavi z Leonoro in njenim čustvenim univerzumom po usodnem »sprožilnem dogodku« v prvem dejanju. Po unisonu trobil, ki so kot nekakšna zlovešča inkantacija prihajajočih dogodkov, nastopi tema usode, ki ji sledi živahnejša tema iz dueta Carla in Alvara iz prvega prizora četrtega dejanja, Le minaccie, i fieri accenti, portin seco in preda i venti,4 kot tretja pa nastopi tema iz Leonorine molitve iz drugega prizora drugega dejanja: »Madre, pietosa Vergine, perdona al mio peccato.«5

Prvo dejanje zavzame funkcijo prologa h glavnemu dogajanju. Namesto s tradicionalnim zborovskim uvodom, kot denimo pri Rigolettu ali La traviati, se Moč usode začenja s krajšim duetom Markiza Calatrave in Leonore. Napetost med njima nakaže že Leonorina romanca, Me pellegrina ed orfana (Kot tavajoča sirota), še bolj pa se stopnjuje v duetu Leonore in Alvara, Pronti i destrieri di già ne attendono (Spodaj že čakajo pripravljeni konji). Napetost se za kratek čas sprosti šele v tercetu Leonore, Alvara in Markiza Calatrave, v katerem se že jasno izriše katastrofa celotne glasbene drame. Prvo dejanje se tako zaključi s prekletstvom umirajočega markiza, ki ga ta izreče nad lastno hčerko in njenim ljubimcem: »Vil seduttor! Infame figlia!«6

Drugo dejanje se začenja z zborom, ki ga uvaja unisono (kot na začetku uverture). Ljudska množica brezskrbno poje in pleše: »Holà! holà! holà! Ben giungi, o mulattier, la notte a riposar.«7 Na pobudo ciganke Preziosille zapoje zbor slavospev vojni: »È bella la guerra! Evviva la guerra!«8 S svojim pozivom vojakom nas Preziosilla povede v svet Jacquesa Offenbacha in njegove pozneje nastale komične opere La fille du tambour-major (Hči polkovnega bobnarja) iz leta 1879. Cigankina pesem je napisana v obliki rondoja s štirimi različnimi kiticami, ki jih zaključuje vedno isti refren zbora. Refrenu Preziosillinega rondoja je analogna Carlova balada, ki je komponirana v istem ritmu in s katero Carlo Preziosilli »pripoveduje« svojo življenjsko zgodbo, a ga ta zaradi svojih jasnovidnih sposobnosti spregleda. Verdi v nadaljevanju briljantno izpelje dur-molovski kontrast med zborom romarjev in gostov v taverni. Drugi prizor drugega dejanja je prestavljen v preddverje frančiškanskega samostana Santa Maria degli Angeli (šp. Santa María de los Ángeles) pri Hornachuelosu (kraj zahodno od Cordobe), ki je eden izmed dramatičnih vrhuncev opere.

Po daljšem recitativu (Sono giunta! Grazie, o Dio! Estremo asil quest'è per me!)9 zapoje Leonora presunljivo arijo, zgrajeno na motivu usode, v obliki molitve: »Madre, pietosa Vergine, perdona al mio peccato.« (glej opombo št. 5) Orkestrska spremljava ne tem mestu zelo učinkovito stopnjuje Leonorino čustvovanje – skladatelj je na tem mestu zapisal »come un lamento« (kot tožba). V nadaljevanju arije nastopi eden najlepših melodičnih odlomkov, ki smo ga slišali že v uverturi: »Deh! non m'abbandonar!«10 Ob koncu Leonorine globoke izpovedi se pridruži še zbor menihov, ki ob spremljavi orgel zapoje jutranji spev (it. canto mattutino). Po krajšem recitativu Leonore in frančiškanskega brata Melitoneja se v orkestru ponovno oglasi motiv usode, Leonora se v čustveni zamaknjenosti popolnoma preda molitvi, medtem ko klarinet nad tremolom godal izvede znano protagonistkino melodijo iz te arije. Globok vtis pusti tudi daljši duet Leonore in Očeta gvardijana (frančiškanskega opata), Chi mi cerca? (Kdo me išče?) in Più tranquilla l'alma sento (Bolj mirna je zdaj moja duša). Posebej svečano zveni finale drugega dejanja, ki ga uvede orgelska predigra, po kateri zaigrata dve violini ob tremolu preostalih godal melodijo Leonorine molitve. Ansambelski prizor, ki ga začenja Oče gvardijan s posvetitvijo Il santo nome di Dio Signore sia benedetto (Blagoslovljeno naj bo sveto Gospodovo ime), karseda prepričljivo zaključi dejanje, pri tem pa Leonora in menihi izmenjaje pojejo melodijo La Vergine degli Angeli (Devica angelov).

Tretje dejanje se začenja z dramatičnimi gestami orkestra, nato pa se za sceno zasliši zbor kvartopircev. Melanholična melodija klarineta napove Alvarovo romanco, v kateri Alvaro potoži o svojih življenjskih težavah in predvsem obžalovanje ob izgubi Leonore, za katero je prepričan, da je umrla: »O tu che in seno agli angeli eternamente pura …«11 Za romanco so značilne obsežne fraze v legatu in veliki intervalni skoki, ki predstavljajo izziv za vsakega tenorista. Med najznačilnejše točke tretjega dejanja spada duet prisege Alvara in Carla, Solenne in quest'ora, giurarmi dovete far pago un mio voto,12 ki namiguje na možnost Alvarove smrti. Medtem ko kirurg operira Alvara, ki se je iz bitke vrnil s strelno rano na prsih, Carlo med dokumenti iz Alvarove torbe prepozna Leonorin portret, s tem pa tudi pravo identiteto svojega tovariša. Zgolj trenutek pred tem Carlo v svoji ariji Urna fatale del mio destino, va, t'allontana, mi tenti invano13izrazi razdvojenost med prisego, da bo maščeval očetovo smrt, in pravkar dano obljubo svojemu prijatelju. Kot svojevrstno zanimivost velja omeniti, da je eno izmed uprizoritev opere Moč usode v newyorški Metropolitanski operi nepričakovano zaznamoval nastop slovitega baritonista Leonarda Warrena. Med petjem omenjene Carlove arije je namreč na odru umrl zaradi srčne kapi. Ko kirurg sporoči Carlu »pozitivno novico«, da bo njegov tovariš preživel, Carlo v svoji kabaleti izrazi veselje, saj se mu bo tako lahko končno maščeval za očetovo smrt: »È salvo! È salvo! O gioia!« (Rešen je! Rešen je! O veselje!) Da bi zapolnil dogajalni čas med Alvarovim okrevanjem in neizogibnim duelom Carla in Alvara, je Verdi v drugi različici opere dokomponiral zbor stražarjev v vojaškem taboru, Compagni, sostiamo, il campo esploriamo.14 Duet Alvara in Carla, No, d'un imene il vincolo stringa fra noi la speme,15 pa v današnjih postavitvah pogosto izpuščajo.

Zadnji (tretji) prizor tretjega dejanja se osredotoča na vrvež v vojaškem taboru. Pri tem velja omeniti, da prizora iz tabora Verdi ni povzel po Saavedrovi drami, ampak po prvem delu iz Schillerjeve dramske trilogije Wallenstein (po resničnem češkem vojskovodji). V taboru španski in italijanski vojaki v spremstvu branjevk opevajo vojaško življenje. Trabuco v svoji arieti ponudi najrazličnejše drugorazredno blago, ki bi ga rad ugodno prodal: »A buon mercato chi vuol comprare?« (Kdo želi poceni kupiti?) Ves vojaški tabor se nato prepusti plesu v ritmu tarantele: »Nella guerra è la follia, che dee il campo rallegrar.«16 Po moralični pridigi frančiškanskega brata Melitoneja ciganka Preziosilla zaključi dejanje z bojno pesmijo ob spremljavi bobnov, v kateri se ob koncu v pasaži dvigne vse do visokega C: »Rataplan, rataplan, della gloria nel soldato ritempra l'ardor …«17

Čeprav se četrto (sklepno) dejanje začenja s krajšim duetom frančiškanskega brata Melitoneja in njegovim predstojnikom, Očetom gvardijanom, je njegova središčna točka duet med nekdanjima vojnima tovarišema – zdaj smrtnima sovražnikoma –, Alvarom in Carlom. Slednji z zmerjanjem pozove Alvara na dvoboj: »Invano Alvaro ti celasti al mondo e d'ipocrita veste scudo facesti alla viltà,«18 vendar pa se Alvaro, ki je medtem postal frančiškanski oče Rafaello, ni pripravljen bojevati, tudi potem ne, ko ga Carlo zasmehuje zaradi njegovega porekla. Šele ko ga Carlo oklofuta, se Alvaro odloči poprijeti za orožje, nasprotnika pa se nato odpravita na gorsko pobočje, da bi se tam spopadla (po drugi milanski različici opere se dvoboj dogaja za sceno). V zadnjem prizoru prosi Leonora v svoji veliki in prosto zasnovani ariji Boga za dušni mir: »Pace, pace, mio Dio! Cruda sventura m'astringe, ahimè, a languir.«19 Nekateri kritiki so Verdiju očitali, da se je za Leonorino arijo zgledoval pri Schubertovi pesmi Ave Maria (D. 839). V prvi različici opere Carlo naredi samomor, tako da se vrže s skale v prepad, v drugi verziji pa po rani, ki mu jo je v dvoboju zadal Alvaro, do smrti zabode še svojo sestro Leonoro. Opero zaključi dokomponirani tercet Očeta gvardijana, ki Leonori prepozno pohiti na pomoč, Alvara in umirajoče Leonore. Tercet s tolažečimi besedami Očeta gvardijana: »Non imprecare, umiliati a Lui ch'è giusto e santo,«20 karseda spravljivo in v kontemplaciji nevidnih sil usode sklene operno dogajanje.

V Mariboru so Verdijevo opero Moč usode doslej uprizorili dvakrat, prvič v sezoni 1971/1972 (s premiero 21. januarja 1972). Režiser prve produkcije, ki je doživela skupno štirinajst izvedb, je bil Franjo Potočnik, scenografijo je pripravil Branko Kocmut, koreografijo Iko Otrin, zborovodja pa je bil Ferdo Pirc. V glavnih vlogah so pod dirigentsko taktirko Marka Žigona nastopili Jozef Feik (Markiz Calatrava), Ada Sardo (Leonora), Carlo Biasini, Jernej Plahuta (Don Alvaro), Sergio Brunello, Stanko Colnarič (Don Carlo), Ada Thuma (Preziosilla), Aleksander Kovač (Oče gvardijan), Emil Baronik (Melitone) in Aleksander Boštjančič (Trabuco). Druga mariborska produkcija opere Moč usode je bila v sezoni 2010/2011 (s premiero 11. marca 2011). Režijsko jo je pripravil Pier Francesco Maestrini, pod glasbenim vodstvom Marca Boemija pa so v glavnih vlogah nastopili Valentin Pivovarov, Slavko Sekulić (Markiz Calatrava), Irene Ratiani in Jasmina Trumbetaš (Leonora), Janez Lotrič, Miro Solman in Renzo Zulian (Don Alvaro) ter Irena Petkova (Preziosilla).

Opombe:

1 Naj živi vojna! Pohitite torej, vojaki, v Italijo, kjer je izbruhnila vojna proti Nemcem.
2 Smrt Nemcem!
3 Rojen sem bil v zaporu, vzgojila me je puščava; ostal sem živ samo zato, ker nihče ne ve za moje kraljevo poreklo!
4 Grožnje in ostre besede odnese naj veter.
5 Mati, usmiljena Devica, odpusti mi moj greh.
6 Podli zapeljivec! Brezsramna hči!
7 Hej, hej, hej! Dobrodošel si, mulovodec, da prenočiš tukaj.
8 Vojna je lepa! Živela vojna!
9 Prispela sem! Hvala, o Bog! To je moje poslednje zatočišče!
10 O, ne zapusti me!
11 Ti, ki prebivaš v nedrjih angelov, za vekomaj čista.
12 Slovesno zdaj prisezi, da boš izpolnil mojo voljo.
13 Pogubna žara moje usode, odidi proč, zaman me skušaš.
14 Tovariši, postojmo, raziščimo tabor.
15 Ne, naj upanje na poroko zapečati vez med nama.
16  Samo norost lahko med vojno ves tabor razveseli.
17 Rataplan, rataplan, slava v vojaku podžiga strast.
18 Zaman si se, Alvaro, skrival pred svetom in pod hinavskim obličjem ščitil svojo strahopetnost...
19 Miru, miru, moj Bog! Zla sreča me stiska, joj, da medlim.
20 Ne preklinjaj, ponižno se pokloni Njemu, ki je pravičen in svet.

 

(Iz gledališkega lista)

Povezani dogodki

SNG Maribor, 31. 1. 2018
Premiera Verdijeve opere Moč usode