Frljićev Leksikon Yu mitologije kot uvod v letošnji Ex Ponto

Tokratna nova Frljićeva avtorska predstava želi pokazati sliko nekdanje Jugoslavije v drugačni luči. Fenomen Jugoslavije se po režiserjevem mnenju dobro trži, saj se prodaja bodisi kot nostalgija ali kot nekaj negativnega, obarvanega s sentimentalizmom, nihče pa se ni lotil obravnave Jugoslavije z določeno kritično distanco.

Predstava je štirijezična; igralci govorijo v srbohrvaškem jeziku - ta v realnosti po Frljićevih besedah sicer ne obstaja -, v slovenščini, makedonščini in albanščini. To pa ne pomeni, da igralci govorijo samo v svojem jeziku, saj je Frljića kot režiserja zanimalo, kaj se "zgodi z igralcem, ko zapusti prostor svojega maternega jezika".

Koncept predstave temelji na knjigi z istoimenskim naslovom, vendar za predstavo ni bila ključna adaptacija besedila, pač pa njegovo kritično preizpraševanje, je povedala dramaturgija Jasna Žmak. Predstava želi predstaviti tudi status mita in trača, ki ju ocenjuje kot konstrukta, delujoča na primerljiv način.

V mednarodni koprodukciji igrajo Miha Nemec, Maja Nemec, Joana Popovska, Gresa Pallaska, Mišo Obradović, Helena Minić, Ljuma Penov in Bajrush Mjaku. Slednji je na včerajšnji novinarski konferenci povedal, da je vesel, da ponovno sodeluje v multikulturnem oziroma multinacionalnem projektu, ki, kot se je strinjal s Frljićem, ni provokativne narave.

Koreografija predstave je delo Rosane Hribar, scenografija Boruta Bučinela, kostumografija Sandre Dekanić, za glasbo pa je poskrbela zasedba Foltin.

Rdeča nit letošnje 18. izdaje mednarodnega festivala sodobnih uprizoritvenih umetnosti Ex Ponto bo po besedah direktorja festivala Damirja Domitrovića politični teater, kot ga vidijo režiserji mlajše generacije.

Na festivalu, ki bo potekal do 25. septembra na več ljubljanskih prizoriščih, bosta v CD premierno na ogled dve slovenski predstavi Ne.za.vedno Sama Potokarja ter Kako daleč lahko govorimo Vlada Repnika in Martine Ruhsam. Predstavi sta po besedah vodje programa gledališča in plesa v CD Diane Koloini žanrsko zelo različni, obe pa temeljita na duhovitih besednih igrah in obravnavata področje sporazumevanja in komuniciranja. Predstava Ne.za.vedno je plesna, Kako daleč lahko govorimo pa je film-performans.