»Ko sem bil star tri leta, sem hotel prodajati pečene kostanje,« je v nekem intervjuju na vprašanje, kakšne so bile njegove sanje o prihodnji karieri, dejal Eugene Ionesco. »Ker so tako dobro dišali?« vpraša novinarka; Ionesco resno odgovori: »Ja.« In nadaljuje: »Pri treh letih in pol sem želel biti častnik, pri štirih pa zdravnik. Vendar ne katerikoli zdravnik, ampak naš družinski zdravnik, Dr. Durand, skupaj z njegovo brado.« Sledita nasmešek in priznanje, da je kljub temu vedno hotel pisati in da ga je vedno zanimala le literatura.

Prvi stik z gledališčem je mali Eugene doživel, ko ga je mama pri štirih letih peljala v Luksemburg na lutkovno predstavo: »Vsi otroci, razen mene, so se smejali. Mama je mislila, da se dolgočasim in hočem oditi. Ampak jaz se nisem dolgočasil; bil sem zbegan, poražen. Nič drugega me v gledališču ni nikoli zanimalo bolj kot to. Gledališče mora biti poenostavljeno in groteskno – ker je tak tudi svet.« Za francoskega dramatika romunskega rodu je svet absurden, grotesken, smešen, boleč. Za razliko od zgodovine, po kateri se da ugotoviti, zakaj so se stvari zgodile, je življenje popoln absurd; kakor nemisljiv in neprestavljiv del eksistence. Za like iz svojih dram meni, da z njim neposredno sploh ne komunicirajo. Govorijo stvari, ki jih ne more zagrabiti, ki so neumne, smešne, nore, medtem ko se sam počuti, kot bi bil odtujen od sveta, ki ga vidi kot spektakel pred njim in ki ga ne more nikoli docela razumeti.

In v tem »ioneskovskem prevoju« je ključni obrat od atmosfere Ionesca do kolektiva Beton Ltd., ki so si v predstavi Vse, kar smo izgubili, medtem ko smo živeli za izhodišče vzeli njegovo delo Morilec brez razloga [fr. Tuer sans gages] iz leta 1958, ki velja skupaj z Nosorogi kot primer največje racionalizacije Ionescovega ustvarjanja. Kljub temu da so kritiki Ionescu večkrat očitali pomanjkanje besa, veličine in vznemirjenja, naj bi »Morilec« prinašal popolno »odčaranje«, v katerem sta podoba in ideja popolnoma ločeni z namenom spraviti gledalce v nasprotje s samim seboj. Kljub temu gre za Ionescov najobsežnejši mit, ki postavlja vprašanje eksistence v nerealno situacijo, ko glavni junak [Berenger] pride do svetlečega se sončnega mesta, [ki ga je zgradil Arhitekt] in v katerem obupno išče morilca svoje mladostniške ljubezni [Dani].

»Spremeniti vse pomeni spremeniti nič. Spremeniš imena, ampak ljudje ostajajo isti. Stare mistifikacije niso dorasle psihološkim in sociološkim analizam. Nove bodo varne pred norci in bodo povzročale same nesporazume. Laž bomo prignali do perfekcije.« (E. Ionesco)

Vse, kar smo izgubili …

In tako, kakor Morilec najde Berengerja in mu postavi nekaj eksistencialističnih vprašanj, so člani kolektiva Beton Ltd. v projektu zastavili vprašanja sami sebi in drug drugemu, ki se nanašajo na osebna, poklicna in družbena izhodišča, ki segajo v tri ločena časovna obdobja; v leto rojstva [1976 in 1977] in kontekst nekdanje skupne države Jugoslavije, v obdobje odraščanja, ki se zaključi z maturo kot zrelostnim izpitom [1995/96], in v prihodnost, ki ostaja neoprijemljiva.

V novi predstavi Beton Ltd. še bolj konkretno izhaja iz absurda, v kar napeljuje trenutni kontekst časa. Gre za vračanje k stvarnosti, ki jo vse bolj nadomešča fiktivno, izmišljeno, in napeljuje na premislek o nas samih, kakršni smo, in stalno spreminjajočih se okoliščinah, ki nas obdajajo. Po drugi strani pa gre tudi za vračanje k izhodiščem teatralnega in množici različnih uprizoritvenih postopkov,  zavitih v grenko-sladko kombinacijo preteklega in sedanjega, obljubljenega in zapravljenega, predvsem pa izgubljenega časa, ki je pretekel vmes, ko s[m]o zaznavali drugo realnost od tiste, ki je dejansko bila.

Drzen glamur in vrhunski šov; veličastne stavbe in čas, ko je bilo vse mogoče; so to le sanje, ki pripadajo preteklosti? V kaj smo se rodili in med čem odrasli? Kaj bi morali narediti, pa nis[m]o? O čem bi morali premišljevati, pa nis[m]o? Nis[m]o bili ne racionalni ne odgovorni. Zato, ker nismo premišljevali o rezultatih, ampak ustvarjali predstave. Kot da je celotno življenje, medtem ko smo živeli, nadomestila lažna svoboda, v kateri drugi odločajo, ali bomo nekoč, v bližnji prihodnosti, pomirjeni državljani, obupani posamezniki in/ali emigranti kje daleč stran.

… medtem, ko smo živeli   

Primož Bezjak (Maribor, 1977) je igralec, plesalec, performer in diplomant AGRFT. V gledališkem prostoru je navzoč od leta 1999, ko je postal član skupine Betontanc. Od takrat je aktiven tako v okviru gledaliških institucij kot neodvisne plesne in gledališke produkcije ter v  mednarodnih scenskih projektih. Od leta 2008 je stalni član Slovenskega mladinskega gledališča. Sodeluje tudi v slovenskih filmih; najbolj znan je Petelinji zajtrk.

Branko Jordan (Novo mesto, 1977) je performer in igralec, diplomant AGRFT, ki se je po končanem študiju izobraževal na International School of Theatre Antropology. Je nekdanji član SLG Celje in PG Kranj, od leta 2009 pa stalni član Drame SNG Maribor. Od leta 2000 je član skupine Betontanc, poleg tega sodeluje tudi v drugih gledaliških projektih, mednarodnih koprodukcijah, na filmu in radiu.

Katarina Stegnar (Ljubljana, 1976) je igralka, plesalka in performerka, diplomantka AGRFT in ena najbolj vsestranskih gledaliških ustvarjalk, ki deluje tako v okviru institucionalnih gledališč kot neodvisne produkcije. Skozi čas je razvila svojevrstno uprizoritveno polje, v katerem raziskuje načine scenske predstavitve in problematizira tako lastno ustvarjalnost kot medij, v katerem se izraža. Od leta 1999 je stalna članica skupine Betontanc, od leta 2004 skupine Via Negativa.

***
[Prvo dejanje]
PENTHOUSE PALACE HOTEL, 1977
15. junija 1972 je v Haludovem na otoku Krku odprl vrata najmodernejši hotel in kazino v tedanji Jugoslaviji. Pobudo zanj je dal založnik in urednik ameriške pornografske revije Penthouse Bob Guccione in vanj vložil 250 milijonov dolarjev. Jugoslovanske oblasti so zagotovile prostor, letališče in most na otok. Hotel je postal znan kot ekskluzivna turistična in hazarderska lokacija z rednimi letalskimi čarterji iz Miamija, med slavnimi gosti pa so bili Olof Palme, Sadam Husein, Rockefeller in drugi. Ob neskončnih zabavah, šampanjcu in jastogih so goste zabavale t. i. pat girls, hišne ljubljenke, ki jih je Guccione pripeljal iz Združenih držav, kmalu pa so se jim pridružila dekleta iz vseh republik na čelu z Nevenko Dundek, ki je postala »pat of the month« Guccionove revije in upala na sijajno filmsko kariero.

Leta 1977, ko v hotelu Penthouse Palace slavijo peto obletnico, je čas hladne vojne, gibanja neuvrščenih, na opatijskem festivalu zmaga Bisera Veletanlić s pesmijo Baj, baj, baj, spomin na Richarda Burtona in Elisabeth Taylor še ni zbledel, v kinematografih se vrtijo nadaljevanja Jamesa Bonda in Emanuelle, v Ljubljani, Mariboru in Novem mestu pa se rodijo trije bodoči igralci.

[Drugo dejanje]
MATURANTSKI PLES, 1995/96
V letu 1996 smo že krepko v zgodbi o uspehu samostojne države Slovenije, članice Združenih narodov, v pridružitvenih pogajanjih z Evropsko unijo in zvezo Nato. Certifikati so razdeljeni, denacionalizacija, privatizacija in tranzicija so v polnem teku. Na obisku v Sloveniji je papež Janez Pavel II., ki sporoča: »Papež 'ma vas rad!« Začenja se predvolilna kampanja za parlamentarne volitve, slogani strank pa pravijo: Povejte mi resnico – Gremo – Za Slovenijo z ljubeznijo – Stojimo za svojimi besedami – Levo zgoraj združeni – Naredimo korak naprej – Sožitje dela in kapitala – Mirno življenje in varna starost – Upokojenci bomo živeli večno!

Generacija, rojena v letih 1976 in 1977, bo prvič dobila volilno pravico, še prej pa se bo poslovila od srednje šole in odšla študirat. Izbira poklica je eden najvažnejših korakov v življenju. Uspešen človek dela tisto, kar najbolje zna, kar mu je namenjeno in kar mu njegove naravne sposobnosti najbolje omogočajo. Pri tej izbiri moraš slediti svojim notranjim nagibom in prisluhniti sposobnostim, ki so ti dane.

Tretje dejanje
ZMAGOVALCI, PORAŽENCI IN TISTI, KI JIM JE VSEENO, 2013