Katja Čičigoj, SiGledal, 23. 8. 2010

Egiptovski mujezini – ogrožena vrsta in najnovejša turistična atrakcija

KRITIKA.- Mlade leve so odprli klici egiptovskih mujezinov, ki jih je na oder postavil Stefan Kaegi v predstavi Radio Muezzin. Zadovoljno ljubljansko občinstvo so tako popeljali na všečno turistično turo po Kairu in mu razkazali lokalne atrakcije – svoje življenje.

Radio Muezzin / foto Urška Boljkovac

 

 

Igrajo: Abdelmoty Abdelsamia Ali Hindawy, Hussein Gouda Hussein Bdawy, Mansour Abdelsalam Mansour Namous, Mohamed Ali Mahmoud Farag, Sayed Abdellatif Mohamed Hammad
Koncept & režija: Stefan Kaegi (Rimini Protokoll)
Kompozicija & oblikovanje zvoka: Mahmoud Refat
Oblikovanje videa: Bruno Deville, Shady George Fakhry
Dramaturgija: Laila Soliman
Scenografija: Mohamed Shoukry
Oblikovanje svetlobe: Sven Nichterlein, Saad Samir Hassan
Asistenca režije: Dia’Deen Helmy Hamed
Tehnična režija: Sven Nichterlein, Saad Samir Hassan (Cairo)
Upravljanje videa: Bodo Gottschalk
Vodstvo produkcije: Juliane Männel, Lana Mustaqh
Asistent produkcije: Katinka Vahle
Pomoč ob gostovanjih: Samah Samir, Ghada El-Sherbiny, Mohamed Mostafa
Prevod & podnapisi: Ebtihal Shedid, Ahmed Said
Zahvala: Mohamed Sleiman, Sakina Abushi, Neuköllner Begegnungsstätte Berlin e.V., Doa Aly, Khaled Samy, Ahmed El Attar, Mourad Sadek, Heba Afifi
Produkcija: HAU Berlin in Goethe-Institute Egypt
V soprodukciji z: Festival d’Avignon, Bonlieu Scène nationale Annecy, Festival d’Athènes et Épidaure, steirischer herbst festival, Graz in / and Zürcher Theater Spektakel
Finančna podpora: German Federal Cultural Foundation, Swiss Arts Council Pro Helvetia in Department of the Mayor of Berlin – Senate Chancellery – Cultural Affairs
V sodelovanju z: El Sawy Culturewheel Cairo

75 minut
Predstava je v arabskem jeziku z angleškimi podnapisi.

Premiera nove predstave priznanega avtorja dokumentarnega gledališča in člana kolektiva Rimini Protokoll Stefana Kaegija Radio Muezzin, ki je pri nas odprla Mlade leve, se je sicer zgodila v Egiptu zgolj za izbrano občinstvo pod pokroviteljstvom nemške ambasade in nato brez egiptovskih ponovitev krenila na turnejo po Evropi. Razlog za omejeno igranje na egiptovskih tleh naj bi bila cenzura, ki je doletela tudi to predstavo (sicer zgolj z manjšimi posegi). V njej namreč Kaegi skladno s svojim dokumentarnim kredom – pripeljati na oder "strokovnjake za vsakdanje življenje," predstavnike marginalnih skupin, katerih glasove poredko slišimo (npr. bolgarske tovornjakarje ali švicarske zbiralce miniaturnih vlakcev, ki smo jih videli tudi pri nas v predstavah Cargo Sofia in Mnemopark) – na oder pripelje glasove, ki bodo kmalu utišani. Gre za glasove mujezinov, ki kličejo vernike k molitvi z vrha minaretov, katere bo po dekretu Ministrstva za verske zadeve v Egiptu doletela zamenjava s 30 izbranci, ki bodo izmenično opravljali klic prek radia, ki se bo prenašal po celi državi. V predstavi spregovorijo trije mujezini, ki bodo tako ostali brez dela – o sebi, svoji družini, poklicu in pomenu, ki ga ta ima zanje. Tovrstna obravnava egiptovskim oblastem verjetno res ni bila pogodu in predstavi niso bile nakonjene – a morda je tudi bolje tako: težko si je predstavljati, čemu bi tovrstno delo – svojevrstna turistična tura po eksotičnih islamskih šegah v politično korektnem, paternalistično-humanističnem zahodnjaškem tonu – za tako predstavljeno turistično atrakcijo (islamski svet) sploh bilo zanimivo.

Kako zelo je predstava namenjena predvsem (pretežno navdušenemu) zahodnemu občinstvu, zgovorno pričajo Kaegijeve besede: "Ko kdo vidi muslimana z brado in ostalim, bo povprečni Nemec rekel: 'Oh, terorist,' ali: 'Oh, fundamentalist.' Pomembno je, da to postavimo pod vprašaj." Če je bil to poglavitni namen predstave, ji je verjetno spodletelo. Kdor namreč razmišlja v okviru omenjenih krilatic, se predstave verjetno ne bo udeležil; kdor ne razmišlja tako, bo ob ogledu predstave bodisi ganjeno ploskal potrditvi svojega naklonjenega pokroviteljskega odnosa do islamskega sveta bodisi se nad tovrstnim pokroviteljstvom zgražal (kot večina gledalcev islamskih korenin). S potrjevanjem prevladujočega politično korektnega diskurza pri obravnavi islamskega sveta predstava ne prinaša pretiranih provokacij ali prevpraševanj lastnih stališč – vsakdo se bo do nje opredelil v skladu z že oblikovanim mnenjem.

Mujezini ne zadovoljijo zahodnjaškega turističnega voajerizma zgolj s pripovedjo o sebi, svojih koreninah in svojem delu, ki jo spremljajo videoprojekcije in fotografije v ozadju; v njej dobesedno ustvarijo mimikrijo Kaira s petjem pesmi (pogrebnih, verskih), rekonstrukcijo učnih ur iz Korana, klicev k molitvi in celo molitve same. Verski rituali islamskega sveta – tako kot izbrani toposi iz njihovega življenja, ki jih izpostavljajo mujezini, stereotipno značilni za islamski svet (brada, svečana tunika, molilni znak, odsotna vloga žena …) ter členi pogodbe, ki se projicirajo v videu (prepoved slikanja molitve, prepoved nespodobnega govora pred ženskami …) postanejo objekt fetišizacije (eksotičnega občudovanja kuriozitet ali ironičnega pritrjevanja) in potrošnje. Performersko namenoma neizdelani govor mujezinov pa privzema privajeno deklarativno-didaktično naravnanost uradnega govora in potrjuje etnografsko-antropološki vzvišeni pogled na (po predpostavki) manj kultiviranega, a pristnega in avtentičnega Drugega ter tako skorajda omogoča svojevrstni povratek nadvse problematičnega Rousseaujevega mita "dobrega divjaka", v katerega Kaegi preobraža na ogled zahodnemu očesu postavljene mujezine.

Kaegijev deklarativni interes za osebne, partikularne zgodbe se tako zvede na dejanski cilj prikazati (stereo)tipe obravnavane kulture kot svojevrstne spominke s potovanja. Predstava, ki po vseh kriterijih gotovo ustreza vsem mogočim razpisom na polju kulturne produkcije, ki promovirajo "medkulturni dialog", se dejansko, čeprav prek številnih monologov mujezinov, zvede na en sam monolog – Kaegijev (njegove režijske vizije).

A prav na tej točki predstava razpira (hote ali ne) bistvena vprašanja, ki se tičejo realnosti, reprezentacije, umetnosti. Prek vprašanja avtorskega deleža v predstavi, vprašanja mere avtentike dejstev, prikazanih na odru, se razpira vprašanje statusa gledališke reprezentacije, bistveno za dokumentarno gledališče: v kolikšni meri (ali sploh) lahko realno sploh pride na oder? Ali na oder pride realni segment življenja mujezinov ali Kaegijev pogled nanj? Sorodna vprašanja se razpirajo zlasti ob opombah o informacijah, ki jih mujezini ne smejo razkriti; z zamenjavo četrtega mujezina ("izbranca" ministrstva) z igralcem, ki to jasno pove; z očitno ponarejenimi verskimi rituali. Predstava na vsebinski in formalni ravni jasno afirmira prednost žive izvedbe pred mediatizirano ali reprezentirano, prednost osebnega, partikularnega, parcialnega pred neosebnim, občim, totalnim (z osnovno zgodbo mujezinov, ki jih bodo kmalu zamenjali radijski prenosi, kot tudi s samo odrsko strategijo dokumentarnega gledališča, ki tematizira male zgodbe malih ljudi tako, da jih pripelje na oder). Obenem pa z omenjenimi elementi nenehno (hote ali ne) svoji afirmaciji spodmika tla: kakšna je resnična prednost živega glasu pred mediatiziranim? Je ta naposled res toliko bolj avtentičen, ko enkrat stopi v (gledališko) javnost?

Kljub problematični neproblematičnosti, kljub zahodnjaškemu postkolonialnemu turističnemu pogledu na Drugega, Kaegijeva predstava (njegova metoda) prav s svojo formo, ki omenjeno perspektivo razglaša za avtentično stvarnost obravnavane kulture, zastavlja globlja vprašanja o gledališki reprezentaciji in naravi realnosti. Kar je naposled mnogo več kot skromni (in morda neuresničljivi) cilj dokumentarnega gledališča, da bi se postavilo na mesto novinarske prakse in pripeljalo na oder realnost samo.

 

Stefan Kaegi na Veži

Anita Volčanjšek, SiGledal, 21. 8. 2010
Spustite leve, kletka je premajhna!
Katja Čičigoj, SiGledal, 27. 8. 2010
Orientalizem kot problem ali tržna niša?
Katja Čičigoj, SiGledal, 30. 8. 2010
Neizprosna budnica iz srečnega sna