Anja Rošker, 16. 9. 2014

Drugo kritiško videnje predstave Krabat: (Ne)osebne personifikacije

Zgodba o dečku Krabatu, ki služi kot vajenec v mlinu pri Mojstru črne magije, se je skozi mednarodno združitev slovenskih in nizozemskih produkcijskih hiš prelevila v glasbeno vizualni spektakel, ki je nastal pod režijsko taktirko Ulrike Quade.
Foto: Urška Boljkovac
Foto: Urška Boljkovac
Foto: Urška Boljkovac

Uprizoritev, ki jo v celoti prevevajo minimalistično grajeni elementi spektakla, temelji na izrazito narativnem pristopu, saj zgodbo pripoveduje nevidni tretjeosebni pripovedovalec. Odrsko dogajanje tako nenehno spremlja glas iz zvočnika, kar ustvarja mistično atmosfero, hkrati pa gledalcu odvzema možnost doživetja presenečenja, saj narativno podajanje zgodbe uravnava njene preobrate in tako se izniči napetost, ki se vzpostavlja na relaciji animatorja, lutke in scenografije.

Odrski dekor v sebi združuje ambivalentnost preteklega in prihodnjega, saj ga tvorijo geometrijske konstrukcije, ki spominjajo na futuristične stroje, a ker so sestavljene iz lesa, vsebujejo priokus arhaičnosti. Simetrična razporejenost scenografskih elementov, ki jih premikajo mehanični gibi animatorjev, ustvarja prispodobo manufakture. V ta utesnjeni svet mehanske nesvobode so umeščene lutke, ki so v svoji barvno-oblikovni zasnovi popolnoma razosebljene, saj so med seboj identične in tako oropane vsakršnih individualnih potez. A ta brezosebna bitja se skozi prefinjeno in tankočutno usmerjanje animatorjev postopoma personificirajo. Animacije Martine Maurič Lazar in drugih osvobajajo odrsko dogajanje iz mehaničnih okvirjev. V likovni zasnovi uprizoritve, ki je delo Silvana Omerzuja, se na ta način prepleta mehansko z naključnim in brezosebno z individualnim. Ta vseprisotna paradoksalnost vrača minimalističnemu spektaklu napetost, ki se izgublja v komentarjih tretjeosebnega pripovedovalca.

Uprizoritev z intenzivnimi zvočno-vizualnimi podobami skuša spraviti v pogon celoten čutni aparat gledalca. Z vključitvijo tridimenzionalnih projekcij, občasnih pevsko-glasbenih vložkov in iger svetlobe ji uspeva doseči gledalčevo potopitev v odrsko dogajanje. A ta potopitev ni sinhrona. Zaradi odsotnosti sinteze odrskih elementov ti ne delujejo kot harmonično povezana celota, temveč vsak zase in tako onemogočajo izpolnjeno čutno potopitev. Celotna odrska kreacija se sprehaja po mejah med spektakelskim in minimalističnim, miselnim in čutnim ter mehaničnim in organskim. Lutke se pod vodstvom animatorjev gibljejo med nasprotujočimi si poli in tako prehajajo od neosebnega k personificiranemu. Toda kljub prisotnim dihotomijam, ki ustvarjajo napetosti znotraj uprizoritve, ta ne doseže organskosti, saj se napetosti izgubljajo v vehementnosti tretjeosebnega pripovedovalca in tako odrske podobe ostajajo zgolj ilustracija glasu iz zvočnika.

 

***

 

Kritiška besedila o predstavah 12. mednarodnega lutkovnega festivala Lutke 2014 nastajajo v okviru XII. seminarja sodobnih scenskih umetnosti: Animirane forme, ki ga organizirata Zavod Maska in Lutkovno gledališče Ljubljana. Mentor delavnice je Rok Vevar.

Povezava: 12 mednarodni lutkovni festival Lutke 2014

Festival Lutke

Povezani dogodki

Festival
Anja Rošker, Tanja Lužar, 25. 1. 2013
»Gledališče mora iskati svoj jezik«
Anja Rošker, 9. 11. 2018
Anja Rošker bere sodobno slovensko dramo