Andraž Polončič Ruparčič, SiGledal, 3. 10. 2011

Dober improvizator je hkrati igralec, dramaturg, režiser in pisec

Maja Dekleva Lapajne, umetniška vodja Kolektiva Narobov in ena od dveh umetniških vodij festivala Goli oder, je ob jubilejni izdaji festivala spregovorila o festivalu, improvizaciji in stanju improvizacijskega gledališča v Sloveniji.

Maja Dekleva Lapajne / foto Osebni arhiv

Festival Goli oder letos obeležuje jubilejno, deseto izdajo. Lahko na kratko povzamete njegovo dosedanjo pot?

Prvi dve leti je festival nosil ime Impro brez meja in je bil izredno pomemben na dveh ravneh: domačemu občinstvu in ustvarjalcem improvizacijskega gledališča je omogočil ogled predstav profesionalnih gledališč iz tujine, prinašal pa je tudi vrhunske učitelje s tega področja, ki so preko delavnic izobraževali domače improvizatorje. Za tem se je festival preimenoval v Goli oder in dobil tudi bolj jasen koncept. Od takrat ima festival vsako leto temo, ki jo obdeluje preko predstav, delavnic, festivalskih produkcij in diskusij. Obenem so tudi slovenski ustvarjalci postali močni akterji festivala, ne več samo kot udeleženci delavnic, temveč kot samostojni ustvarjalci. Goli oder je še vedno bil festival, ki je slovenski javnosti ponujal aktualen prerez dogajanj na področju umetniške improvizacije, a je hkrati začel zbrane umetnike povezovati na okroglih mizah, delavnicah in mednarodnih koprodukcijah. Tako Goli oder od takrat ni več le pregledni festival, ampak tudi soustvarja dogajanje na slovenski in mednarodni umetniški sceni. Ob peti obletnici se je koncept festivala razširil. Goli oder se je zavezal različnim improvizacijskim praksam, združevanju gledališča, plesa, glasbe in vizualne umetnosti. Tako se je festival za tri leta prelevil iz festivala improvizacijskega gledališča v festival improvizacije. Leto 2009 je bilo namenjeno peti obletnici Kolektiva Narobov. Razvoj Golega odra je bil dolgo časa močno vezan na razvoj Kolektiva Narobov in takrat je bil čas, da se ustavimo, pogledamo v preteklost z retrospektivo vseh narobovskih produkcij ter postavimo smernice za prihodnost. Leta 2009 je festival ponovno zožil svoj koncept, pa vendar tokrat bolj dorečeno in z jasnim zavedanjem, kako so nam koristila tri leta pozornosti različnim zvrstem umetniške improvizacije in zakaj se vračamo h koreninam. Goli oder se je vrnil k svojemu izvornemu poslanstvu – zbrati na enem mestu predstavnike najbolj prodornih in vzpenjajočih se impro gledališč, obenem pa razvijati nove možnosti za gledališko improvizacijo. Ob deseti obletnici festivala se spominjamo vseh konceptualnih premikov in intenzivnega razvoja ter se veselimo nadaljnjih sprememb. Prepričani smo, da Goli oder živi, dokler vsakič znova prevprašujemo njegov koncept in mu postavljamo nove smernice razvoja.

Kaj je vodilo letošnjega festivala?

Poleg vsesplošnega praznovanja dajemo letos poseben poudarek povezovanju na vseh ravneh. Prvi festivalski vikend je namenjen slovenski produkciji, kjer se bodo med seboj povezovale mlajše in starejše impro generacije ter mešali različni domači improvizacijski stili. V mednarodnem delu festivala se bodo povezovali umetniki iz osmih držav – letos ne dajemo poudarka posameznim gledališkim hišam, temveč predstavam mednarodnih zasedb, povezujoč ustvarjalce z različnimi kulturnimi in umetniškimi ozadji. Povezovanje z občinstvom pa ostaja ena glavnih značilnosti Golega odra, pa naj se odnos razvija znotraj gledališkega dogodka ali kot druženje po končanem uradnem programu. Letos si želimo to še podrobneje spodbuditi in raziskati.

Bi katerega od nastopajočih posebej izpostavili?

Goli oder z velikim ponosom letos gosti mednarodni kolektiv Orcas Island Project, ki združuje priznane umetnike iz desetih držav in s treh kontinentov. Pod vodstvom Randyja Dixona so tako zbrani eni najbolj prodornih performerjev in inovatorjev na področju improvizacijskega gledališča, ki so po večini ne le izvrstni igralci, temveč tudi umetniški vodje svojih gledaliških hiš. Umetniki Orcas Island Project so zavezani raziskovanju in razvijanju interaktivne umetnosti in spodbujanju mednarodne izmenjave preko živih gledaliških dogodkov. Pri tem pa jih najbolj zanimajo razlike in podobnosti njihovih kultur.

Kdo je ciljna publika? Koliko ljudi pričakujete? Ste bili pretekla leta zadovoljni z obiskom?

Pričakujemo polno dvorano za vsak dogodek, kar na našem kudovskem odru še vedno pomeni prijetno intimo in intenzivno doživljanje za vse udeležene, saj ima dvorana 100 sedežev. Bila so leta in bili so dogodki, ko je bilo občinstva manj, a večinoma smo bili zadovoljni. Opazen upad občinstva je bil tisto leto, ko je Goli oder razširil svoj koncept na različna umetniška področja. Stalno kudovsko impro občinstvo se ni več počutilo povabljeno na enak način kot prej, novo občinstvo pa smo počasi pridobivali. Drugo in tretje leto razširjenega koncepta pa je bilo, kar se tega tiče, čudovito, saj smo pridobili novo občinstvo, klasičnemu impro občinstvu pa ponudili več. Na splošno pa je Goli oder priljubljen festival, ki po eni strani ponuja igrivost in spontano komedijo, po drugi pa koncepte in smernice, kako razvijati in uporabljati improvizacijo ne le znotraj zvrsti improvizacijskega gledališča, temveč tudi širše v sodobni umetnosti. To dvoje je še okronano z veliko mero interaktivnosti in živosti, tako da ima festival svoje občinstvo ne glede na to, da promociji ne namenjamo veliko financ.

Goli oder 2011 / foto Osebni arhiv

Katere so glavne karakteristike improvizacijskega gledališča?

Živost in kolektivno delo. Živost pomeni spontano ustvarjanje dogodka z močnim stikom z občinstvom in posluhom za prostor in čas. Kolektivno delo pomeni, da so vsi sodelujoči v improvizacijski predstavi avtorji in da se njihove naloge, odgovornosti in doprinosi prepletajo. Tako ne ustvarjajo zgolj seštevka ustvarjalnosti vseh posameznikov, temveč popolnoma svojstven organizem, ki diha in se giba drugače kot predstava, kjer so meje ustvarjalnosti posameznikov bolj jasno določene.

Katere lastnosti mora imeti dober improvizator?

Dober improvizator mora imeti splošna gledališka znanja, pri čemer ni dovolj, da je dober igralec, temveč mora biti dramaturg, avtor teksta in režiser. Poleg tega mora imeti specifična improvizacijska znanja, kjer gre predvsem za trening pozornosti, čutenja trenutka in posluha za soigralca. Izredno pomembno je, da doseže tako raven sproščenosti, da je med ustvarjanjem popolnoma prisoten in da opazi in odreagira na vse, kar se zgodi. Dober improvizator uživa v svojem delu, ima veliko zmožnost samorefleksije in željo po raziskovanju. Dober improvizator je hkrati tudi razgledan človek z zanimivo osebnostjo in pretanjenim občutkom za opazovanje samega sebe, drugih in življenja na sploh.  Malo je improvizatorjev, ki zadostijo vsem tem pogojem za vrhunskost, ker gre pač za profil s tako široko paleto spretnosti in lastnosti. Najboljše odlikuje prav vse to.

Kdaj lahko rečemo, da je impro predstava uspešna?

Marsikakšen kriterij za to, da je impro predstava uspešna, je enak kriterijem, s katerimi bi ocenjevali kakršnokoli predstavo ali drugo umetniško delo: konceptualna domišljenost, dobra izvedba, tematska zanimivost, vpliv na druge ustvarjalce itd. Predvsem pa je impro predstava uspešna, če je zares predana trenutku in diha skupaj s prostorom in občinstvom. Če ji v vseh merilih uspe postati živ dogodek.

Koliko časa se običajno dela impro predstava?

Ne obstaja nek običajen čas. To je nadvse različno. Po eni strani je čar improvizacije tudi to, da lahko predstavo narediš brez ene same vaje. Na tak način velikokrat delamo predstave mednarodnih zasedb na festivalih, kajti vsi performerji čutijo draž skupnega ustvarjanja in sprejmejo vse, karkoli vsak posameznik prinese iz svojega gledališkega in kulturnega okolja, obenem pa imajo toliko skupnih znanj oziroma nekakšen skupen improvizacijski besednjak, da je lahko tak dogodek kompakten in deluje kot odlična celota. Seveda so za tem leta in leta prakse. Nekatere improvizacijske predstave pa se izdelujejo dolgo časa, Narobovci na nekaterih predstavah delamo po pol leta in več, da pridemo do premiere. Potem pa se predstava šele začne oblikovati s ponovitvami, kar je spet pomemben del razvoja, ker marsikaj odkrijemo šele ob stiku z občinstvom.

V času festivala bo izšlo delo Biti prisoten Randyja Dixona. Gre za šele drugo v slovenščino prevedeno knjigo s področja gledališke improvizacije po tridesetih letih. Kakšne so razmere za delo in razvoj improvizacijskega gledališča v Sloveniji v primerjavi s tujino? Se lahko nekdo za preživetje ukvarja izključno s improvizacijskim gledališčem?

Randy Dixon je eden najprodornejših in najvplivnejših sodobnih ustvarjalcev in raziskovalcev gledališke improvizacije. Njegov priročnik Biti prisoten ne ponuja le izvrstnih praktičnih vodil za aplikacijo v procesu gledališkega ustvarjanja, ampak tudi širši premislek o umestitvi improvizacije v kontekst uprizoritvene umetnosti in življenja nasploh. Zato je izdaja slovenskega prevoda ob deseti obletnici festivala eno najlepših daril, kar si jih lahko zamislimo. Tovrstne literature v slovenščini močno primanjkuje, res pa je tudi, da so zares tehtne in dobre strokovne knjige na temo gledališke improvizacije v vseh jezikih redke.

Razmere za delo in razvoj improvizacijskega gledališča v Sloveniji ustrezajo karakteristikam majhne države s sorazmerno dobrim posluhom za kulturo. Po eni strani je dogajanja manj kot v večjih kulturnih okoljih, raznolikosti in direktnega vpliva različnih pristopov in umetnikov je manj. Zaenkrat tudi še ne obstaja šola, ki bi ponujala dobro tovrstno izobrazbo v celoti ali vsaj v enem delu svojega učnega programa. Tako da je za ustvarjalce, ki se ukvarjajo z improvizacijo, nujno mednarodno sodelovanje tako v fazi izobraževanja kot tudi v vseh fazah profesionalnega življenja.
Po drugi strani je baza v Sloveniji prednost, saj v manjšem kulturnem okolju hitreje razbereš, kaj je trenutno pomembno dogajanje na tvojem umetniškem področju in ga tudi hitreje soustvarjaš. Država podpira tovrstno raziskavo in ustvarjanje, kar je v drugih evropskih državah in v Severni Ameriki prej izjema kot pravilo.
Kar nekaj nas je, ki se z improvizacijskim gledališčem ukvarjamo profesionalno. Ne vem pa, če je kdo, ki se ukvarja izključno s tem. Mislim, da razlog ni v tem, da to finančno ne bi bilo mogoče, ampak nihče ne izključuje drugih sorodnih področij delovanja, ker je oplajanje različnih umetniških zvrsti samo pozitivno in tudi skok v socialno področje ali gospodarstvo je marsikomu dražljiv. Nekateri združujejo improvizacijo s stendap komedijo, nekateri s pisanjem za televizijo in radio, spet drugi s poslovnimi dogodki in tudi treningom delovnih timov s pomočjo gledališke improvizacije, nekateri so v osnovi gledališki ustvarjalci in delajo različne tipe predstav kot igralci ali režiserji, nekateri se predajo bolj socialno-pedagoškim področjem in svoje impro znanje uporabljajo pri delu z različnimi skupinami ljudi. Narobovci smo v osnovi gledališčniki, improvizacija je močen element vsega, kar počnemo, ne moremo pa vsemu našemu ustvarjanju dati oznake improvizacijsko gledališče.

Ali obstaja kreativna povezava med »običajnim« in improvizacijskim gledališkim principom? Se pogosto zgodi, da se kakšna impro predstava ali njen del preobrazi v »trden« scenarij?

Vsekakor. V Kolektivu Narobov ustvarjamo predstave z najrazličnejšimi količinami improvizacije v končnem rezultatu. Predstavi Klic in De.Kons sta izrazito improvizacijski oziroma v svoji končni podobi vključujeta veliko improvizacije, predstavi Tok-tok! in Le Grand Big Tour (with cheese) sta v veliki meri »trdni«, a sta nastajali skozi improvizacijo. Pri radijski igri Velika sestra smo pripravili do potankosti napisan in domišljen scenarij, a ko smo to radijsko parodijo resničnostnih šovov v končni fazi snemali, smo si ponovno privoščili odstopanja od scenarija, da bi bila stvar slišati bolj pristno.

Povezani dogodki

Festival
Andraž Polončič Ruparčič, SiGledal, 29. 9. 2011
Ob 100-letnici o usodi stavbe SNG Drama
Andraž Polončič Ruparčič, SiGledal, 24. 5. 2013
Danes streaming premiere predstave Pritisci moje generacije
Andraž Polončič Ruparčič, SiGledal, 11. 11. 2011
De Brea: Predstavo delamo z ogromno ljubeznijo