Oder je fantazijska dežela, na njem si vsi lahko nataknemo maske (ali pa ne) in igramo, raziskujemo, procesiramo. In Mnogo nas je, je prav to, raziskava osebnih interesov in fascinacij, ki jih je vse skupaj zaobjela koreografija Aćinove. Čeprav nihče od »performerjev« na odru ni ne plesalec, ne igralec, ne performer, je predstava nabita s plesnimi elementi posameznikov, ki se trudijo biti del celote, čeprav jim to ne gre od rok. Oder funkcionira kot razstava posamičnih fantazij, avdicija lastnih teles. Maja Pelević deluje kot Balerina iz Andersenove pravljice Svinčeni vojak in čeprav je oblečena v krinolino, ki jo mnogokrat oblači in slači, svoje vloge ne zapušča kot balerina, temveč predstavlja visoko pozicionirano nedotakljivo umetnost, Ateno samo. Njen oboževalec je Milan Marković, svinčeni vojak, ki sicer ima obe nogi, a je zato, kot sam izrazi, neviden. Eno hibo je zamenjal za drugo, zelo običajno v današnjem svetu. Ali nismo vsi vsaj malo nevidni?
Lahko pa se še nekoliko zadržimo v svetu pravljic. Miloš Lolić je Obuti maček v rumenih škornjih, opazovalec iz ozadja, pa spet sprožilec določene akcije. Bojan Đorđev je telo, ki se nenehno premika, telo v gibu, en sam neskončni gib, ki traja. Zoe Gudović je tisto, kar je queer; feministka in aktivistka, ki nas svojim kričečim monologom spušča iz dežele pravljic nazaj na Zemljo. In zaradi tega, ker nas naša Zemlja zavrača (ker ljubimo Zeleno ženo), se bomo preselili na Mars (kot slišimo v eni od pesmi). Dobra stara Zemlja.
Mnogo nas je / foto Janko Oven
Dalija Aćin raziskuje ples skozi prizmo demokracije, ples za vse, še posebej neplesalce. Njeni »plesalci« ne delujejo kot večglavo telo, ampak je vsako telo zase, posamično v svojem ritmu in gibu. V nekem trenutku Dalija Aćin zapusti prostor gledalca in se priključi »plesalcem« na odru, a ne kot del enega enotnega telesa, temveč kot protiutež na drugem polu sobane. Profesionalec, ki doda ščepec čarovnije v lonec, ki se mu reče predstava.
V predstavi telesa mrgolijo po dvorani, telesa prihajajo skozi vrata, telesa delujejo v lastnem ritmu pa tudi kot del skupine. Telesa v interakciji drug z drugim. Človek v interakciji drug z drugim. Življenje je pač takšno; kadar se trudimo biti del skupine, običajno »štrlimo« iz nje zaradi svojih lastnosti; kadar se trudimo izstopati iz množice, nas ta požre v lastni gmoti brezosebnosti. Človek se konstituira v interakciji z drugimi. Mar ni to jedro vsake predstave? Mar ni to jedro vsakega življenja? Mnogo nas je ...
Povezava:
***
Festival dramske pisave Preglej na glas 2011 že šesto leto raziskuje drugačne pristope in načine prezentacije slovenske sodobne dramatike. Raziskuje nove dramske formate in uprizoritvene prakse, nudi platformo za izmenjavo izkušenj različnih uprizoritvenih umetniških profilov, z diskusijami, okroglimi mizami in delavnicami širi prostor teoretičnega premišljanja sodobne dramatike in afirmira bralne uprizoritve kot samostojni žanr.
Festivalsko dogajanje tradicionalno spremlja bilten, ki je l. 2011 prvič dostopen na spletnem portalu SiGledal. Ad hoc dogodke – predstavitve delavniškega dela, predstave, diskusije in bralne uprizoritve letošnjih nominirancev za Grumovo nagrado z raznovrstnimi prispevki spremljajo mladi pisci, predvsem iz vrst študentov AGRFT in udeležencev Šole ustvarjalne kritike in teorije.
Preglej na glas organizira Kulturno društvo Integrali, ki na področju gledaliških umetnosti raziskuje, afirmira in distribuira sočasno dramatiko – predvsem v smeri omogočanja pogojev za raziskovanja in preizkušanja skozi različne delavnice ter ad hoc projekte. Teoretični in kritični premislek krepi tudi s Šolo ustvarjalne kritike in teorije.
Nika Arhar, urednica biltena