Sandi Jesenik, 9. 3. 2018

Demian kot odsev v ogledalu

Anton Podbevšek Teater, po motivih Hermanna Hesseja: DEMIAN, režija Jana Menger, premiera 9. marec 2018.
Fotografije z vaj / Foto: Barbara Čeferin
Fotografije z vaj / Foto: Barbara Čeferin
Fotografije z vaj / Foto: Barbara Čeferin
Fotografije z vaj / Foto: Barbara Čeferin
Fotografije z vaj / Foto: Barbara Čeferin
Fotografije z vaj / Foto: Barbara Čeferin
Fotografije z vaj / Foto: Barbara Čeferin
Fotografije z vaj / Foto: Barbara Čeferin
Fotografije z vaj / Foto: Barbara Čeferin
Fotografije z vaj / Foto: Barbara Čeferin

»Saj sem vendar hotel samo poskusiti,
da bi živel tisto,
kar je hotelo iz mene samo po sebi.
Zakaj je bilo to tako strašno težko?«

Demian je revolucionarni roman Hermanna Hesseja, ki tematizira obdobje odraščanja  v ekstremnem času. Ekstremnem času, ko spoznavamo svoje telo, funkcije in v času ko spoznavamo zunanjost sveta, z vojno na čelu, ki velja za največjo grozo človeštva. Slutnja po spremembi, po zrelosti zaradi izkušnje, ki je tako imenovani greh, v nekaterih primerih vzbuja sram ali celo gnus. A vendarle se nekaterih »strategij« poslužuje tudi glavni lik, da lahko doseže neko izkustvo zaradi strmenja k sprejetju v družbi, zaradi lastne neprepričanosti, ki nas sili v napačne odločitve.

Narava se z  (r)evolucijo prilagaja in človek, ki je del nje, ni nobena izjema. Človek je kot ptič, ki se trga iz jajca. Naša lupina, ki je najprej ščit, nato pa ovira. Kot pravim, potrebno je poznati svoj teritorij in z njim preživeti, tako je tudi z našim nagonom, pokazati se najboljši v luči, pa čeprav je zato potrebno lagati ali celo ubijati. Ubija se povsod. Ubijanje še vedno traja. Ubijanje je, dokler se bomo zato odločali. Ubijamo svoje želje, bližnje in notranji mir.

Hessejev primer intimne zgodbe, ki se prepleta med stvarnostjo telesnega, človečnosti in njegove duše, je poezija v besedi in ideji. Koncept dvojnosti, ki ga zastopata pisatelj in režiserka v postavljanju po motivih, se vodi skozi določen vzorec gibanja, ki je ena od lastnosti posameznika, ne samo notranja zavest, tako se poglablja pomen dvojnosti, ki ga Hesse že izraža z  besedo, mi pa mu posodimo še živo telo performerja. Razdvojenost  hkrati predstavlja enotnost, saj eno brez drugega ne gre. Tako sta Sinclair in Demian na polju menjavanju vlog, ki ju ne definira spol, temveč dramska izkušnja in ugotovitev ter presoja določenih dramskih konfliktov, preobratov ali presenečenj.

Predstava v nastajanju po motivih romana Demian, ustvarja novo refleksijo branja revolucionarnega besedila, ki je bila in je še pomembna v tem tranzicijskem, stalno pripravljenem času »na« (nekaj udarnega). Poglablja in odpira polje vprašanj identitete, spola, lastne eksistence in možnost simbioze v svetu, kjer poznamo grozodejstva, ki se zrcalijo v vojni, samomorih ali drugih oblikah življenja in želje po preživetju.

»Zrasel si Sinclair.«

Povezani dogodki