Špela Sodja, SiGledal, 17. 5. 2010

Brez vas ni nas

KRITIKA.- Predstava Utopija želi gledalca vključevati v proces svojega nastajanja, zanjo so torej značilni elementi performativnega, ki so se uveljavili skozi sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, poleg tega pa z njimi problematizira in jih parodira.

foto www.sxc.hu

Utopija

Premiera: december 2008
Ogled predstave: 16. maj 2010 (festival Ukrep)

Režija: Sebastijan Horvat
Prostor: Petra Veber
Ustvarjalci: Leja Jurišić, Jana Menger, Sinja Ožbolt, Irena Tomažin, Primož Bezjak, Gregor Zorc, Mala Kline, Petra Veber Rojnik, Dejan Srhoj
Produkcija: E.P.I. Center

"Misliti in delati predstavi, ki bazira na skupnosti, ki verjame v to, da je mogoče spremeniti svet, da obstaja idealna sanja o najboljšem svetu, predstavo, ki išče idejo utopije v današnjem svetu." Sebastijan Horvat

Stik z občinstvom je ena glavnih strategij, na kateri gradijo Utopijo plesalci, koreografi in igralci, ki pogosto nastopajo v vseh treh vlogah hkrati. S takšnim pristopom je seveda močno povezana naključnost in nepredvidljivost poteka dogajanja. Stik je zelo konkreten, navsezadnje pripelje celo do poljubljanja prostovoljcev iz občinstva z igralcem Primožem Bezjakom.

Naslednja pomembnejša značilnost je menjava vlog med občinstvom in nastopajočimi, kar pripelje vsaj do nekakšne zmedenosti, do vprašanja kaj je igra in kaj je resnično, saj poleg tega igralci ne poosebljajo nobene fiktivne osebe, temveč nastopajo s svojimi imeni. Kljub temu prevzemajo različne vloge, poleg živali (mačka, žaba) tudi kritike, ko kritično presojajo občinstvo in mu posredujejo interpretacijo dogajanja na odru, nadalje reševalce iz vode, skupino nacionalistov, ki na smrt obsodi nekoga, ki „verjame“ v vse in nič, nazadnje pa uprizorijo še izgon iz raja. Zelo nazorna je zamenjava vloge občinstva in nastopajočih, ko slednji v nekaj minut trajajočem prizoru nepremično in dokaj brezizrazno strmijo v gledalce. V takšnih primerih se zamenja tudi osvetljava, oder ostaja v temi, medtem ko je tribuna z gledalci osvetljena.

Svojo vlogo pred občinstvom zaigra tudi režiser, tako da se pojavi na odru, med predstavo pa sodeluje s svojimi pripombami in mnenji, kadar pride do kakšne dileme in se je potrebno o čem odločiti.

Utopija nam ne pripoveduje zgodbe, ampak izraža svoje ideje na nekorekten, celo grob način, k temu pa poskuša pritegniti tudi občinstvo in nanj učinkovati predvsem z vedenjem, ki pusti občutek nenavadnosti in obenem posnetka resničnosti.

Kretnje in mimika so pogosto močno pretirani, kar vodi v komičnost ali grozljivost, včasih celo oboje. V izrazu večinoma namiguje na seksualnost ali vsaj na željo po njej, ki jo vodi od masturbiranja do slačenja. Kadar pleše, bolj kot na usklajenost in dovršenost giba, stavi na razlike med plesalci, tako v tehniki kot interpretaciji giba. To dosega z videzom posnemanja, eden od igralcev gib narekuje, ostali pa ga posnemajo.

Glasbena spremljava je sestavljena iz rock in pop uspešnic, starih partizanskih pesmi in slovenskih narodnih, z namerno zgrešenim petjem. Govor je spet pretiran, gre za vulgarne besede, kletvice, močno izražanje čustev in mnenj. Glas nastopajočih je produciran iz čudnih, glasnih, živalskih in nenavadnih zvokih, vendarle je tudi zvezan z iz kaosa izhajajočim ritmom, tako ob prizoru, ko nastopajoči berejo napise na bankovcih.

Bolj kot govor oseb, ki je sicer večinoma nagovor občinstvu, poudarja telesni izraz, poleg plesa uporablja tudi pantomimo, in v tem išče predvsem gibe, ki gledalcu nosijo nek pomen, ker jih lahko prepozna iz vsakdanjega življenja ali pa izraža nagnjenost k bizarnosti, kar deluje groteskno. Kadar uporablja bolj abstraktne plesne forme, jih navadno umesti v kontekst ali vsaj pospremi s komentarjem.

Nevtralne igre ne gre pričakovati, vsakršno izvajanje na odru hoče imeti nekakšen učinek in nemalokrat zahteva gledalčevo odločanje med za in proti. Če v vabilu na predstavo beremo, da podžiga nostalgijo, se dogodi prav nasprotno, nostalgijo po starem dobrem komunizmu in bratski Jugoslaviji parodira s prebiranjem na novo oživljenega študentskega časopisa Tribuna, kar se sprevrže v divje prepevanje in slačenje spodnjic.

Način dogajanja je vzpostavljen na ostrih preskokih, banalno situacijo stopnjuje do absurda: sončenje na plaži se sprevrže v orgijo, kar pa prekine z močnim nasprotovanjem ene od plesalk, v katerem ironično izraža odklonilno mnenje o predstavah, kakršna je tudi ta, ki se pravkar dogaja.

Predstava se zaključi zelo povedno, z izgonom iz raja, kot se je zgodba človeštva v našem mitskem okviru začela. Poleg tega so nazadnje iz raja (dvorane) izgnani tudi gledalci, da se lahko odpravijo v svoje vsakdanje prekletstvo, ki se od predstave razlikuje vsaj v tem, da je v resničnosti nekoliko težje izživljati takšne ali drugačne fantazije.

 

Povezave: 

- Sebastijan Horvat na Repu
- Sebastijan Horvat na Geslu

 

Zala Dobovšek, SiGledal, 16. 4. 2010
Demistifikacija zmajev
Špela Sodja, SiGledal, 15. 5. 2010
Plesalec pleše poezijo, pesnik piše ples
Nika Jurov, SiGledal, 5. 6. 2010
Metafikcijska Medeja
Špela Sodja, SiGledal, 15. 5. 2010
Plesalec pleše poezijo, pesnik piše ples
Špela Sodja, SiGledal, 6. 6. 2010
"Drobtinica laži leži na mizi."
Špela Sodja, SiGledal, 4. 10. 2010
»Osnovna snov je notranjost ljudi«