Robert Waltl, 15. 2. 2012

Breda Vintar Hrovatin – lutkarica, za 80. rojstni dan

Če bi se po vzoru na Danila Kiša, pisale neke drugačne, vzporedne enciklopedije, ne samo kulture, umetnosti, družbe, ali določenega časa, ampak tiste intimne knjige v katerih bi bilo mogoče zabeležiti geste, poglede, ljubezen, ki jo nek umetnik daruje svoji publiki, bi v prav takšni enciklopediji ime Breda Vintar-Hrovatin zagotovo zavzelo veliko strani.

foto Arhiv Lutkovnega gledališča Ljubljana

Lutkovno ustvarjanje je nemogoče ločiti od končnega dela, naše delo so seveda najprej predstave, pa tudi večplastne sledi, ki ostajajo za nami. Makete, skice, risbe, slike, gibi lutke, materialna emotivnost.

Lutkarstvo je v naši sredi efemerna stvar. Morali bi se sklicevati na navade Daljnega Vzhoda, da bi spoznali zakaj je lutkina magična moč na Japonskem, Kitajskem, Indoneziji ali na Tajskem tako obratno sorazmerna z omalovaževanjem, ki ga je deležna v Evropi? Azijska življenjska filozofija je utemeljena na duhovnosti, na majhnem, na simboličnem, na stiku z objektom, naravo. Če smatramo v Evropi lutkarstvo najpogosteje kot zabavo za otroke, in se s tem še poudarja njen ludizem, za razliko od tiste ‘visoke umetnosti za odrasle’, lahko za Bredino ustvarjanje v lutkarstvu z veseljem prevzamemo prispodobo razigranega otroka, kakršno je pogosto uporabil Bertolt Brecht.

Breda Vintar-Hrovatin se je z lutkami začela ukvarjati še pred drugo svetovno vojno v Narodnem domu, kjer je imel podmladek sokolskega društva svoje lutkovno gledališče. Po vojni je med študijem najprej honorarno sodelovala s takratnim Mestnim lutkovnim gledališčem, dokler ni v sezoni 1956/57 tam dobila stalnega angažmaja. V Lutkovnem gledališču Ljubljana je do upokojitve leta 1991 ustvarila več kot 120 pomembnih lutkovnih vlog. Njen repertoar pa je bil ves čas zelo raznovrsten: od prefrigane lisice v predstavi Mojca in živali, robustnega Martina Krpana ali nežne in skrivnostne Labodke v predstavi Pravljica o carju Saltanu do ljubke in naivne Sapramiške. Ob delu v Lutkovnem gledališču Ljubljana je sodelovala tudi z raznimi neinstitucionalnimi lutkovnimi skupinami, z lutkovnim oddelkom na televiziji, skupaj s Črtom Škodlarjem in Dušanom Hrovatinom (sicer tudi življenjskim sopotnikom in velikim magom slovenske lutkovne animacije) pa je posnela tudi lutkovne animirane filme, kot so Plesalka, Poštarček in Kitarist.

Delo lutkarja animatorja je zelo posebno, to je umetnost, ki je vpisana v človekov obstoj skozi diskretnost, odmik od slave in izmikanje odrskim lučem. Edina satisfakcija je odziv iz dvorane. Z Bredo sem se spoznal kot študent Akademije, na začetku svojega dela z lutkami. Brez dodatnega olepševanja lahko rečem, da me je naučila osnovnih tehnik animacije, pa tudi mnogih tistih nians, zaradi katerih je eden tako tankočutnh ljudi kot je Kleist, lutko po pomembnosti postavi pred igralca. Vseh “skrivnosti” me je učila, kot pravi mojster svojega vajenca, najprej v znamenitem Carju Saltanu, kjer smo animirali marionete na dolgi navezavi, Toneta in Mare Kralj, pa tudi v posebnem tečaju, ki so ga pripravili za nas “mlade”, Breda, Peter Dougan in Nace Simončič. Kot posebno priviligiran spomin pa v sebi nosim malo marionetno predstavo “Trnuljčica”, najprej nastalo v sodelovanju z Aljo Tkačev in Nino Skrbinšek (Gledališče Jaz in Ti), ki je postala tudi ena prvih predstav Mini teatra in živela dolgo življenje na ljubljanskem Gradu. Breda je bila zraven vedno, ko je bilo treba podpreti neko novo iniciativo. Ob Bredi smo se generacije lutkarjev naučili, da mora lutka živeti v določeni mehkobi, da morajo njeni gibi živeti v posebni frekvenci z glasom.

Tista Kiševa enciklopedija bi zagotovo zabeležila znamenito predstavo Deklica Delfina in lisica Zvitorepka, v kateri je Breda animirala lisico, recitatorka pa je bila Duša Počkajeva. Čaroben glas se je spojil z neopisljivo lahkoto, ki ji je dušo vdahnila Breda. Antologijska pa je Bredina animacija Sapramiške. Skozi vsa ta leta, ko je Breda animirala to najbolj znano slovensko junakinjo, jo je videlo toliko otrok da bi, če bi jih zbrali na enem kupu, zraslo veliko mesto, katerega čarobna vila bi bila Breda, ki prinaša otrokom radost.

Posebne kreacije je Breda ustvarila v režijah Jožeta Pengova. On si je, kot je pripovedovala Breda, natančno zamislil, kako se bo lutka premikala, vedel je, ali bo delala dolge, kratke ali pa poskočne korake. Natančno je poznal lutkin značaj in od animatorjev je zahteval in pričakoval, da lutke ožive tako, da bo vse to, kar si je zamislil, tudi dejansko delovalo na odru. Breda je bila njegov fanatičen interpret.

Breda je histrion tistega prvotnega navdiha, od svojih začetkov do danes, ko še vedno aktivno igra svoje predstave. Igrala je v stotinah malih dvoran po Ljubljani, Sloveniji, zamejstvu, Jugoslaviji, po svetu, in dobila svoj prvi sedež v gledališki garderobi šele leta 1984, ko se je Lutkovno gledališče preselilo v nove prostore na Krekovem trgu.

Breda Vintar-Hrovatin je v bistvu prva slovenska profesionalna igralka-animatorka, v obeh pomenih besede profesionalen. Odigrala je oziroma animirala čez 120 pomembnih lutkovnih vlog, ki so dale pečat vsaki posamezni predstavi. Ker se je znala čustveno odpreti vsaki vlogi, je vedno našla ustrezen način animacije in je bila njena animacija vsakič drugačna.

UNIMA Slovenija je Bredi Hrovatin leta 2009 podelila najvišje slovensko priznanje za lutkarstvo, Klemenčičevo nagrado.

Sledi Klemenčiča in Pengova v slovenski kulturi so močne, njuno pionirsko delo je okrepilo položaj lutkarstva, mu podelilo dostojanstvo avtonomne umetniške discipline, Breda Vintar-Horvatin pa je samozatajevana umetnica, ki je to luč nesebično darovala publiki. Hvala Breda in na mnoga leta.

Breda Vintar Hrovatin

Robert Waltl, 22. 4. 2007
Mini teater