Katja Čičigoj, SiGledal, 9. 9. 2010

Bliss – blaženost nenehnega iskanja smisla umetnosti

KRITIKA.- »Zakaj delamo umetnost« oziroma »zakaj danes nujno potrebujemo umetnost,« se sprašuje koreografinja in plesalka Mala Kline v svoji novi avtorski predstavi Bliss (Blaženost). Z nizanjem fragmentarnih, ohlapno povezanih in simultanih prizorov, hkrati nasičenih na odru, s pomočjo štirih izvrstnih performerjev igrivo podaja več možnih odgovorov – a vsakemu sproti spodmika tla.

Bliss / foto Petra Veber

S tovrstno frustracijo koherentne interpretacije pa vsakega pričujočega primora k samopostavitvi tega istega vprašanja in k podajanju lastnega odgovora nanj. V množični poplavi gledališke produkcije ob začetku sezone nam tako omogoča, da se za dobro uro ustavimo v premisleku narave gledališkega medija samega in lastnega odnosa do njega ter si (tako ustvarjalci kot gledalci) radikalno postavimo vprašanje: Zakaj sem pravzaprav tukaj?

Na prvi pogled je najočitnejši (pa tudi najlažji) odgovor, ki se morda sprva vsiljuje ustvarjalcu: zaradi gledalca. Po odprtem začetku, kjer na nastlanem odru gledamo Malo Kline, kako nevrotično izvaja repetitivne poskusne gibe neke koreografije, Lejo Jurišić v spodnjem perilu, ki se pred računalniško kamero liči (kar se predvaja na platnu v ozadju), Massimliana Cuccara, ki brska med obešenimi oblekami, in Vanio Rovisco, ki v kožuhu belega medveda leži na tleh (vsebina medveda se razkrije šele potem), publiko naravnost nagovori Mike Winter z opazkami, ki se tičejo nocojšnjega večera na»neudobnih stolih«, po katerem smo vabljeni, da z njim v preddverju spregovorimo besedo ali dve o »zgodovini Stare elektrarne«, o kateri se lahko poučimo na panojih v preddverju.

Predstava niti za trenutek ne skriva svoje namerne postavitve na stran gledalca, nasprotno – svoje razmerje do občinstva nenehno tematizira in reflektira. Medtem ko Leja Jurišić na računalniku izpisuje spogledljiva in klišejska sporočilca, ki se posredno nanašajo na njen status objekta voajerističnega pogleda na odru (npr. »I don't want money«, »I want to be beautiful«, »You don't have to be beautiful, but it helps«), Winter nadaljuje svoj monolog oz. dialog z občinstvom, v katerem razgali svojo preteklost kot bančni uslužbenec in svojo motivacijo za delanje umetnosti – obet uspeha pri nasprotnem spolu.

Po ekshibicionistični, komični, nevirtuozni koreografiji spodaj brez, ki jo prekinejo Cuccarove cinične opazke o Winterjevem plesnem neuspehu, Winter v pričakovanju erekcije nagovori članice občinstva s ponudbami, ki se začnejo s seksom, nadaljujejo s poroko in z vse bolj vsiljivo in nasilno vizijo bodočega skupnega življenja ter končajo z nasilno, šovinistično verbalno diarejo o ženskem spolu. Winter tako frustrira lagodno pozicijo gledalca voajerja, ki jo z ekshibicionizmom ponudi na začetku, z vstopom v osebni dialog s publiko, z verbalnim napadom pa še samo željo po dialogu. Razlogi, zakaj bi publika želela in potrebovala umetnost, so ves čas ponujani in odtegovani.

Ponujanje in odtegovanje sebe kot objekta pogleda in spolne želje nadaljuje Leja Jurišić z večkratno menjavo feminilnih seksapilnih kostumov, izpisovanjem sporočil, ličenjem. Performerka fluidno prehaja med samoteatralizacijo (ki jo spremljajo napisi »I am beautiful«, »I am famous«, »I am Leja Jurišić«) in vlogo zahodnega zvezdniškega fetiša par excellence Marylin Monroe ter se obenem umešča v današnjo platformo ekshibicionizma in voajerizma, ki sta s hollywoodskih filmov prešla na domači in pretočni video v živo na internetnih straneh za souporabo videa, ki vsakemu anonimnežu ponujajo iluzorni občutek, da se je dokopal do svojih 15 minut slave.

Drugačen razlog za delanje in spremljanje umetnosti ponuja Cuccaro, ki sledi izvajanju glasu v »offu«o obratu v sodobnih performativnih praksah od fiktivnega k avtobiografskemu, ki tematizira vprašanja spolne, nacionalne in drugačne identitete. Cuccaro s preoblačenjem v ženska oblačila kot transvestit očitno hispanične provenience izvaja spogledljivo pevsko-plesno točko in psihološko samorazgaljanje pri psihiatru, ki preigrava spektakelske klišeje, od mehiških nadaljevank do stereotipnih osladnih podob transseksualcev, kot se jih prikazuje v medijih. Umetnost kot emancipatorna možnost performativne afirmacije lastne partikularne identitete, kot možnost prostega ekshibicionizma, kot avtopsihoanaliza in kot vzbujanje sočutja – pozicije, ki so z nenehnim prehajanjem ene v drugo ponovno afirmirane in spodmaknjene.

Najbolj radikalno iracionalno, čeprav danes nekoliko arhaično, je razumevanje umetnosti kot vere v resničnost fikcije. V absurdnih prizorih oživljanja medveda in hoje po vodi (modri plahti) je razprta in zanikana tudi ta možnost. »Stop, stop, to pa ni bilo tako,« avtorica nenehno prekinja izvajanja z režijskimi posegi, ki jih skuša uskladiti s prizori iz lastnega spomina, a neuspešno. Tako se izteče tudi koreografiranje pod taktirko belega medveda.

V Lynchevski metateatralni atmosferi Mala Kline nenehno tematizira stereotipne moduse spektakla, ki najpogosteje posega po klišejih, ki se ravnajo po moški heteroseksualni normi. Najbolj eksplicitno v polpornografskih prizorih z Malo in Vanjo – pri spolnem aktu z belim medvedom ali v zaključnem, močno estetiziranem prizoru zvijanja in trzanja njunih golih androginih teles, ki z usti skušata doseči – plastično vrečko z vodo, ki se razlije nanju.

»Kaj je smisel vsega tega? Je to umetnost? Umetniška pornografija? ... Izjava o okoljski krizi in globalnem segrevanju?« se sprašuje Winter, ki na kavču opazuje prizor. In to se v poplavi absurdnih, samospodmikajočih prizorov nenehno sprašujemo tudi gledalci. A smisel vsega je morda prav odsotnost smisla. Umetnost je morda prav to – iracionalna vera vanjo, med servisom gledalcem in osebnim egocentričnim ekshibicionizmom, med blaženim larpurlartizmom in osebnim angažmajem.

Predstava z odtegovanjem manifestnega smisla vsakega gledalca primora k temu, da jo osmisli sam v skladu s svojim dojemanjem »blaženosti«, ki mu ga nudi umetniško izkustvo. In tudi pričujoči zapis seveda iz tega ni izvzet. Blaženost umetniškega izkustva, ki je botrovala pričujočemu poskusu osmišljanja predstave, je prav ta: razpiranje glodajočih vprašanj, ki ne dobijo odgovora in ki te spremljajo še dolgo po koncu predstave; vtis, da ti je nekaj ušlo in da se v videnem skriva še marsikaj, kar bi želel odkrivati še enkrat. Ali dvakrat. Ali trikrat … Danes je ob ogledu predstav na žalost nadvse redka želja, da bi blaženost ponovno doživeli.

 
 
Premiera: 4. september 2010 ob 20.00
Ponovitvi: 5. in 6. september 2010 ob 20.00

Koncept: Mala Kline
Kreacija in izvedba: Massimiliano Cuccaro, Leja Jurišić, Mala Kline, Vania Rovisco, Mike Winter
Prostor, kostumi, luč: Petra Veber
Zvok: Sašo Kalan
Glasba v živo: Davor Herceg
Dramaturgija: Simona Semenič
Asistent: Anna Nowicka
Tehnični direktor: Andrej Petrovčič
Izvršna producenta: Žiga Predan, Irena Silič
Produkcija: Mala Kline
Koprodukcija: Bunker Ljubljana, Španski borci / Zavod EN-KNAP, Transforma, Maska, Društvo Pekinpah *Kink Kong
Predstavo so omogočili: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana
Zahvala: Theaterkunst GmbH, SNG Maribor, Plesni Teater Ljubljana, Ljudmila, Nevenka Koprivšek, Tamara Bračič Vidmar, Tiago Miranda, Eliana Nicolau, Iztok Kovač, Sinja Ožbolt, Luke Dunne, Katja Bajec, Jasmina Založnik, Luka Frelih, Petra Pikalo, Nataša Marn, Petra Hazabent, Jaka Šimenc, Vesna Novitovič
Prevod: Damjan Ropret
Fotografija in oblikovanje: Petra Veber

Mala Kline

Katja Čičigoj, SiGledal, 16. 2. 2011
Tragika komične izključevalnosti
Katja Čičigoj, SiGledal, 9. 5. 2010
Štirje Lahki komadi o (ne)smiselnosti iskanja ljubezni