Kakor bi se razburil kak neutrudni mislec, se v vsakih očeh še vedno skriva posebno videnje. Mnoštvo čutov, ne le oči, pač pa ljudi, scela - to je prva velika želja.
Igralci se morda trudimo, da bi v vsa mogoča razmerja z vsakim študijem predstave vstopali v kakšni sveži, deviški halji. Kljub temu nemalo izrazov, ko mineva čas, ostane v nezavednem in mnogo naših "mikrokoreografij" je kljub nenehnemu mojstrenju ali poskusih krotenja še vedno neobvladljivih - in nevidnih.
Druga želja je torej imeti oko, ki bo kot zaprisežen sovražnik znalo povedati, kaj je opazilo, kako je opazilo, kje se da več, kje manj, kje smo zameglili širen pejsaž z osamljenim portretom, kje smo (ali nismo) uspeli prestopiti mejo določljivega ... Mogoče je največja igralska želja, da bi ga/jo spremljal občutljiv, neusmiljen, živahen in skeptičen kritik, ki bi mu lepega dne zmanjkalo besed. Seveda le zato, da bi jih potem našel in izumil ...
Z dobrimi kritiki, čeprav dvomim, da jih sploh že znam zaznati, je tako kot z vsemi drugimi žlahtnimi soustvarjalci gledališča. Ni površnih pozdravov ali izdelanih nasmeškov, so bitke, sočne in strastne, od znotraj. Tega si želim.
Povezave:
- Blaž Šef na Repu