Boris A. Novak, 7. 9. 2017

Berta Bojetu - Boeta, pisateljica žarečih oči in besed

Lutkovno gledališče Maribor v koprodukciji z Umetnostno galerijo Maribor in Umetniškim društvom Konj, Berta Bojetu - Boeta BESEDE IZ HIŠE KARLSTEIN, režija Silvan Omerzu, premiera 7. september 2017.
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah

Berta Bojetu - Boeta (1946, Maribor–1997, Ljubljana)

Ob smrti Berte Bojetu besede odpovedo. Kako razumeti nedoumljivo dejstvo, da Bertinih žarečih oči več ni?! Celo mi, njeni bratje in sestre po peresu, smo povsem nemočni, da bi izrazili vso grozo prezgodnjega slovesa ene izmed najlepših duš, kar jih je kdaj hodilo po teh krajih.

Literarna usoda Berte Bojetu dokazuje, da se nove umetniške vrednosti vselej porajajo na robu obstoječega in uveljavljenega vrednostnega sistema. Erotična energija, iz katere je izvirala poetika njene prve pesniške zbirke Žabon, je bila s strani ozkosrčne malomeščanske srenje sprejeta malone kot eksces. Ta tragični paradoks je Berto žal nenehno spremljal: tisto, kar je sama vselej počela iz najgloblje umetniške in eksistencialne nuje, so ljudje s plašnicami na možganih in na srcu sprejemali na povsem zgrešen način – kot nekaj škandaloznega.

Tudi njena zavezanost Besedi je bila od vsega začetka do skrajnosti erotična. Jezik je doživljala telesno, kot zrak, ki ga diha, kot svetlobo, ki ji da videti svet, sočloveka in samo sebe. Francoski judovski pisatelj Edmond Jabès je za moto svoje Knjige vprašanj postavil paradoksalno resnico: »Ti si tisti, ki pišeš in si zapisan.« Berta je bila zapisana svojemu pisanju. V lastni življenjski usodi, v svoji zapisanosti slovenskemu jeziku je ponovila in strnila tragično usodo svojega ljudstva, »ljudstva Knjige«: kakor je bila Judom Beseda edini prostor svobode v večnem izgnanstvu, tako je tudi Berta v literarnem jeziku našla eksil, nevidni, a obenem absolutni otok popolne svobode in avtentičnosti.

Bolj ko se je zavedala svojih judovskih korenin, bolj se je Berta vraščala v slovenski jezik. V tem jeziku je dosegla mojstrstvo ter iz njega izvabila ritme in tone, pomene in sporočila, kakršnih še nismo slišali.

Bertini stavki utripajo kot krvni obtok, kot srce, kot pulziranje želje, ta obsesivni ritem pa bralca vrtoglavo potegne v magijo Besede in zgosti čas v lepo in žarečo jezikovno magmo.

Branje Bertinih romanov zahteva veliko duhovno koncentracijo, za katero je bralec obilno poplačan z globokim, bogatim in čistim estetskim in etičnim doživetjem.

Po navadi je tako, da so močni, v sebi trdni ljudje sebični in do drugih zaprti, medtem ko so odprti in za sočloveka občutljivi ljudje tako ranljivi in labilni, da jih kar naprej premetava po mrzlem svetu. Berta  je bila ena izmed redkih osebnosti, ki je združevala veliko osebno moč in odprtost do vseh drugih, še posebej do šibkih. Bila je v isti sapi trdna in občutljiva, moralno neomajna in velikodušna, neodvisna in zvesta. Nenehno se je razdajala drugim. Mnogi ljudje, ki so imeli v življenju tako ali drugačno smolo, so se opirali na nenavadno zmožnost njenega instinkta za tovarištvo in solidarnost. Razumela je vse in vsakogar, ta silna, skoraj nadčloveška sposobnost sobivanja na način dejavnega sočutja pa je bila najbrž sad mnogih in premnogih bolečih izkušenj v lastnem življenju.

Kje so zdaj nešteti večeri, ki smo jih pri Mikliču predebatirali o čudežu literature, neštete ure, ki smo jih z Berto presmejali?! Kje so njene žareče oči, najbolj žareče oči, ki so se kdaj pri nas smejale?!

(Povzeto po: Boris A. Novak, Pesniška in človeška pot Berte Bojetu, Berta Bojetu Boeta: Prvi mednarodni simpozij, Zbornik predavanj; Mohorjeva 2005, Celovec)

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF)

Povezani dogodki