PG Kranj, 23. 3. 2019

Bernhard: »Življenje je tragedija, v najboljšem primeru bi jo lahko naredili za komedijo«

Prešernovo gledališče Kranj, Thomas Bernhard ZABAVA ZA BORISA, režija Snežana Trišić, premiera 23. marec 2019.
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank

Pogovor z Marinko Poštrak, dramaturginjo in umetniško vodjo Prešernovega gledališča Kranj.

 

Thomas Bernhard sodi med najpomembnejše avstrijske avtorje povojnega časa. Kakšna je njegova teža v evropskem in svetovnem merilu?

Thomas Bernhard s svojimi proznimi in tudi dramskimi deli ne sodi v sam vrh samo avstrijske, ampak seveda tudi svetovne literature, saj so mu literarni teoretiki v svojih razpravah dodelili celo oznako »podalpski Beckett«. Vendar je vsaka primerjava Bernharda s katerim koli svetovnim avtorjem neumestna, saj je ustvaril tako unikaten in prepoznaven stil, da ga ni mogoče primerjati z nikomer. Bernhard je preprosto genialen literarni unikum! Zato tudi ne preseneča, da je bil ob Petru Handkeju in Elfriede Jelinek najresnejši avstrijski kandidat za Nobelovo nagrado, ki pa je zaradi neusmiljene kritike avstrijske države in družbe kot tudi kulturniške srenje ter seveda predvsem zaradi škandalov, ki jih je povzročal ob podelitvah nagrad, ni dobil.

 

Mati ga je zapustila, oče mu je umrl ... Njegovo življenje je bilo izjemno travmatično in kaotično, kar je popisal v petih avtobiografskih knjigah. V njih opisuje tudi ustroj avstrijske države, družbe in njenih smrtonosnih institucij ...

Najprej naj vas malce popravim … mati Herta Bernhard malega Thomasa ni zapustila, ampak ga je bila primorana zaradi finančne stiske prvo leto dati v rejo. Thomas Bernhard je svoje otroštvo pretresljivo opisal v petih avtobiografskih knjigah z naslovi Vzrok, Klet, Dih, Hlad in Otrok, ki so izšle med letoma 1989 in 1999 pri Mohorjevi založbi Celovec v zbirki Austriaca v izjemnem prevodu žal že pokojne prevajalke in velike poznavalke Bernhardovega opusa, Lučke Jenčič. V njih do potankosti opisuje svoje otroštvo, ki ga je ob vsem zaznamovala še zelo huda bolezen. Ob tem preprosto ne morem mimo primerjave s podobno izjemnim avtobiografskim delom nedavno preminulega izraelskega avtorja Amosa Oza, ki je na podoben način kot Bernhard »odkril absolutno novo obliko avtobiografije« v svojem delu O ljubezni in temnini in ki prav tako kot Bernhard ni dočakal Nobelove nagrade za literaturo.

Thomas Bernhard je bil rojen leta 1931 kot nezakonski sin in mati ga je, da bi se izognila sramoti, rodila v tujini, v samostanu za »padla dekleta« v Heerlenu na Nizozemskem. Oče ga nikoli ni priznal in leta 1940 je umrl, ne da bi se s sinom kdajkoli videla. Mati je morala, da bi povrnila stroške poroda in nege ter da bi v tujini lahko preživela, delati kot gospodinjska pomočnica, zato je malega Thomasa oddala za eno leto v rejo, obiskovala ga je lahko le ob vikendih. Po letu dni se je z njim vrnila v Avstrijo k svojim staršem, ki sta Thomasa z veliko ljubeznijo sprejela in od takrat so seveda živeli skupaj. Z materjo je imel Thomas v bistvu ves čas ambivalenten odnos, saj je bil zelo samosvoj in zahteven otrok, hkrati pa jo je (kot ugotavlja sam) ves čas spominjal na očeta, vendar sta tik materino prav tako prezgodnjo smrtjo le uspela vzpostaviti ljubeč odnos. V svojih petih avtobiografskih knjižicah je Bernhard opisal ključne mejnike svojega odraščanja, hkrati pa z neizprosno kritičnostjo razkrinkaval vzgojne metode podrejanja in uničevanja človeka, ki jim je bil izpostavljen kot otrok. Obenem je v njih razgalil tudi ustroj avstrijske države, ki je s svojimi sadističnimi vzgojnimi metodami »proizvajala« generacije topoumnih, apatičnih, vodljivih in seveda tudi psihofizično zlomljenih posameznikov. Prva izmed teh »smrtonosnih« ustanov za ubijanje duha in kreativnosti sta bila seveda šola in rigiden šolski sistem z vodljivimi in ozkosrčnimi učitelji, ki so pri otrocih zatirali kreativnost in zahtevali zgolj poslušnost in podredljivost, še posebej v Jungvolku, predstopnji Hitlerjugenda.

Malce kasneje ga je doletela bolezen in s tem bližnje srečanje z bolnišnico in sanatoriji za pljučne bolnike in s tem seveda z zdravstvenim sistemom, ki absolutno ni funkcioniral v dobro bolnikov, ampak prav nasprotno … tako po strokovni in predvsem po človeški plati je bil sistem naravnan proti njim. In natanko proti tem sistemom, zgrešenim tako po človeški kot tudi po strokovni plati, se je pisatelj s svojo kritično mislijo neprestano upiral, saj je na svoji koži izkusil njihovo človeško ozkosrčnost, neprofesionalnost ali, kot sam pravi, celo »smrtonosnost«. Ob vsem tem pa je žalostno in pomenljivo, da dandanes v Sloveniji prepoznavamo povsem podobne anomalije. In prav zato je Bernhard še vedno – ne le v Avstriji in v Sloveniji, ampak povsod po svetu – še kako aktualen.

 

V njegovem življenju so bile pomembne tri osebe – stari oče, trgovski šef gospod Podlaha in gospa Hedwig Stavianicek. Česa so ga naučili?

Kot lahko razberemo iz Bernhardovih petih avtobiografskih del, je imel osrednjo vlogo v prvem obdobju njegovega življenja prav njegov stari oče po materi, pisatelj, svobodomislec in anarhist Johannes Freumbichler. Njegova visoka etična merila, njegova prodorna kritika družbe in njegova ljubezen do literature in seveda tudi njegovo literarno ustvarjanje so neizbrisno zaznamovali mladega Thomasa. Ob ljubečem odnosu do vnuka je bil cilj starega očeta predvsem omogočiti mlademu Thomasu vse pogoje za umetniško kariero, saj je v njem prepoznal umetniško žilico, hkrati pa mu je vcepil tudi visoke etične norme in kritični pogled. Gospod Podlaha, njegov šef v trgovini z mešanim blagom, kamor je odšel po nedokončani gimnaziji, pa je postal po njegovem starem očetu njegov drugi veliki učitelj. Sam v svojem avtobiografskem delu Klet pravi takole: »Moj stari oče me je izšolal v tem, kako biti sam in za sebe, Podlaha, kako biti skupaj z ljudmi in sicer z mnogimi in najrazličnejšimi ljudmi. Pri starem očetu sem hodil – idealno, ker je bilo tako zgodaj – v filozofsko šolo, pri Podlahi v naselju Scherzhauserfeld v kar največjo možno in absolutno realnost. Ti dve šoli sta bili odločilni za moje življenje in, dopoljnjujoč druga drugo, sta do danes temelj mojega razvoja.« Leta 1956 pa je Bernhard spoznal gospo Hedwig Stavianicek, ki je bila od njega starejša 37 let in ki je postala po starem očetu najpomembnejši človek v njegovem življenju ali, kot jo je sam poimenoval, »Lebensmensch«, njegova življenjska sopotnica. Njeno »vlogo« v svojem življenju Bernhard najbolj direktno opiše v delu Stari mojstri. Z njo se je Bernhard intelektualno in osebnostno dopolnjeval ter preživel oziroma dobesedno prepotoval najlepše in najbolj ustvarjalno obdobje svojega življenja.

 

V svojih delih ni prizanašal domovini Avstriji. Pridobil si je sloves mračnega, tesnobnega, hkrati pa provokativnega in škandaloznega avtorja. Kako mu je sploh uspelo preživeti, da ga niso vmes pospravili v kako umobolnico, in kdaj je avstrijska javnost prepoznala njegovo veličino?

Thomas Bernhard Avstriji res ni prizanašal, in to seveda v veri, da bi jo osvestil in spremenil. V svojem kritičnem opazovanju ji je neprestano postavljal ogledalo, tudi humorno in sarkastično, še posebej njeni dvolični morali in nacionalsocialistični miselnosti, in to v času, ko se je zdelo, da je Avstrija s tem že opravila. Zato si je prislužil tudi naziv »skrunilec gnezda«. Njegov gnev do Avstrije je bil tako močan, da je pred smrtjo v oporoki celo prepovedal uprizarjanje in tiskanje svojih del v Avstriji, vendar njegove poslednje želje njegov polbrat ni upošteval. Bernhard je veljal v avstrijski javnosti za kontroverzno osebnost, saj avstrijska literarna javnost nikakor ni mogla mimo njegove literarne virtuoznosti, hkrati pa je bila njegova kritičnost zanjo seveda moteča in neprijetna. Še posebej ni prizanašal niti svojemu domačemu in najlepšemu mestu Salzburgu, za katerega je v Vzroku zapisal, da je »zgolj lepa kulisa na smrtonosnih, smrtnih tleh«. Vendar v nadaljevanju Bernhard tudi sarkastično ugotavlja, da če si kdo drzne kritizirati to mesto in njegove sprenevedave prebivalce, ga le-ti nemudoma razglasijo za norega, »kot vselej razglasijo za norega vsakogar, ki pove, kaj misli in čuti.« Avstrijska literarna javnost je sicer Bernhardovo veličino spoznala že po izidu njegovega prvega romana Mraz (Frost) leta 1963 in njegova dela tudi nagrajevala s številnimi nagradami, vendar pa prav paradoksalnost in bizarnost teh nagrajevanj Bernhard z veliko mero sarkazma in ironije opisuje v svojem delu Moje nagrade ter v njem razkriva vso sprenevedavost in banalnost teh podelitev, hkrati pa tudi vso bedo in banalnost avstrijske kulturniške srenje. Na nekaterih izmed podelitev ga namreč podeljevalci niso niti prepoznali. Zadnji »škandal« je povzročil tik pred smrtjo z uprizoritvijo drame Trg herojev ( Heldenplaz) v Burghtheatru leta 1988, v kateri je razkril avstrijski prikriti nacizem in gojenje le-tega. V usta judovskega profesorja je namreč položil »škandalozni« in, kot vidimo zdaj, še kako utemeljen stavek: »Saj se dogaja prav to, kar hoče večina Avstrijcev, da vlada nacionalsocializem, pod površino je nacionalsocializem že dolgo na oblasti.«

 

Bernhard je napisal 18 gledaliških del, prva je bila leta 1970 Zabava za Borisa, ki je nastala v času revolucionarnih študentskih gibanj v Evropi. Lahko temu delu pripišemo kakšen politični kontekst?

Med drugim seveda tudi tega, saj se je v večini svojih dram odzival na neposredne družbene dogodke ali se navezoval na konkretne primere, seveda z močnimi avtobiografskimi elementi, vendar nikoli v smislu politične deklarativnosti. Bernhard je pisal Zabavo za Borisa ravno okrog leta 1968 in vse kaže na to, da je imel v mislih ob pisanju tudi dogodke študentske revolucije v Parizu leta 1968. V knjigi Moje nagrade »pariško študentsko revolucijo« tudi omenja in je seveda skeptičen glede njene učinkovitosti. Zanimivo je, da sem se odločila za to dramo, še preden so izbruhnili upori z rumenimi jopiči v Parizu, demonstracije na Madžarskem in v Srbiji, ki se – zdaj ko predstavo delamo – neverjetno »pokrivajo« s situacijo v drami, predvsem pa, še bolj kot takrat kažejo na nemoč upora in popolnoma brezizhodno situacijo glede družbenih sprememb. Thomas Bernhard sicer ne velja za t. i. »politično angažiranega avtorja«, vendar v njegovih delih nikakor ne moremo mimo družbene kritičnosti in angažiranosti, ki pa seveda nikoli ni bila »na prvo žogo«. Njegovi romani, prozni teksti in seveda tudi drame so bili zmeraj večplastni in metaforični, a hkrati tudi zelo direktni in kritični do oblasti in družbe. In prav zato je bil v Avstriji na nek način nezaželen, a hkrati tudi izjemno odmeven in priznan. In brez dvoma so drame Zabava za Borisa in Pred upokojitvijo ter Trg herojev njegove najbolj politično angažirane drame, čeprav bi zlahka rekla, da so takšne v bistvu vse njegove drame kot tudi vsa njegova prozna dela.

 

Zakaj je Zabava za Borisa tako pritegnila vašo pozornost, da ste jo uvrstili na program Prešernovega gledališča v letošnji sezoni?

Po tematiki in stilu je Bernhard avtor, ki je eden mojih najljubših, in neizmerno uživam v branju njegovih dram kot tudi proznih del, saj je gledal na svet in njegove anomalije na prav tako kritičen način kot jaz oziroma bolje rečeno obratno.Hkrati pa lahko zmeraj znova občudujem njegovo jezikovno virtuoznost in neizmerno duhovitost ter pretanjen smisel za humor. In tudi Zabava za Borisa je takšna. To je večplasten, virtuozno in tudi duhovito napisan dramski tekst, ki sem ga pred leti v uprizoritvi kanadskega gledališča z užitkom gledala v Cankarjevem domu. Ko pa sem ga znova prebrala, se mi je zazdelo, da je prišel čas, da ga lahko uprizorimo tudi v Prešernovem gledališču, saj imamo v ansamblu igralce, s katerim lahko njegove igralsko izjemno zahtevne drame uvrstimo na program, kar se je izkazalo že pri uprizoritvi Pred upokojitvijo. Znano je, da je bil Bernhard zelo zahteven glede interpretacije svojih dram in je nekatere celo napisal z mislijo na točno določene igralce Burgtheatra. In tudi za Zabavo za Borisa mora imeti gledališče v ansamblu igralko, ki bo kos tako zahtevni vlogi, in Darja Reichman je takšna igralka.

 

Predstavo režira srbska režiserka Snežana Trišić. Zakaj ste se odločili, da prav njej zaupate to kompleksno delo?

Pred dvema letoma je uprizoritev Žrelo dramatičarke Žanine Mirčevske v režiji Snežane Trišić in izvedbi Narodnega gledališča iz Kikinde (Srbija) gostovala na Tednu slovenske drame v Kranju. Nad uprizoritvijo sva bili z direktorico Mirjam Drnovšček navdušeni, saj je režiserka Snežana Trišić uspela v uprizoritvi na dinamičen in uprizoritveno perfekcionističen način izpostaviti groteskno dimenzijo teksta in se obenem poigravati z žanri ter z natančno in bravurozno režijsko roko voditi igralce. Snežana Trišić je ena najbolj angažiranih in vidnih predstavnic srbskega teatra mlajše generacije ter obenem tudi asistentka na Katedri za gledališko režijo na Fakulteti za dramsko umetnost v Beogradu. Njene predstave so v zadnjih letih prejele številne nagrade, med drugim je bila nagrajena za najboljšo režijo uprizoritve Mister Dolar Branislava Nušića na 44. Festivalu Dnevi komedije v Jagodini, za režijo Ionescovih Nosorogov leta 2014 na mednarodnem festivalu Joakimteater-Fest v Kragujevcu, na 60. Sterijevem pozorju pa je za predstavo Kazimirja in Karoline Ödöna von Horvátha prejela Sterijevo nagrado za najboljšo uprizoritev. In prav spoj občutka za družbeno angažirane tekste in senzibilnost za psihološke odnose ter pretanjen občutek za grotesko so me prepričali, da je s svojim študioznim in poglobljenim pristopom prava oseba za tako zahtevno in kompleksno delo. 

 

Včasih smo rekli, dobrota je sirota, tu pa gre za nekaj povsem drugega. Predstava Zabava za Borisa razgalja danes poslovno zelo razdelan koncept dobrodelnosti, ki pa je pogosto zgolj krinka za dobiček ali, kot velja v primeru te predstave, za duhovno invalidnost in sprijenost.

Sporočilo predstave je seveda večplastno. Eno izmed sporočil je ostra družbena kritika dvolične morale dobrodelnosti, ki za lažnim humanizmom skriva globoke korenine prikritega totalitarizma. Bernhardova groteska govori na enem izmed nivojev o sprevrženem stanju sveta in predvsem o psihični hendikepiranosti ter njenih posledicah za družbo in tudi za posameznika v tej družbi. Govori o popolni polarizaciji sveta na bogate in revne, oboji so na takšen ali drugačen način hendikepirani. »Upor« revnih in razžaljenih v svetu, ki ga vodijo emocionalni hendikepiranci in sadisti pod zastavo navidezne dobrodelnosti, je brez upa zmage in je obsojen na propad, saj bogati zlahka manipulirajo z njimi. Seveda pa se zgodba – tako kot večina Bernhardovih dram – odvija tudi na popolnoma intimnem nivoju »trikotnika« psihološko pretanjenih odnosov med t. i. Dobro (ki je po prometni nesreči ostala brez nog), njeno služkinjo Johanno in breznogim brezdomcem Borisom, ki ga Dobra vzame iz azila za brezdomce na svoj dom. Poanta teksta se tako »skriva« tudi v zapletenih in skrajnih medčloveških odnosih, saj, kot je nekje zapisal avtor, so ga zmeraj zanimali predvsem odnosi med ljudmi. Tukaj pa se Bernhard dotika tudi Dobrine osamljenosti zaradi njene hendikepiranosti, njene želje po ljubezni in hkrati (pre)moči, kot tudi njenih zapletenih čustvenih odnosov s služkinjo Johanno in breznogim Borisom, njene želje po priznanju v družbi in hlepenju po ljubezni, na drugi strani pa tudi osnovnih potreb pohabljenih brezdomcev, zavrženih in brezpravnih, a obenem preračunljivih in oportunističnih. Skratka, nič v tej Bernhardovi igri ni črno-belo.

 

Študij te zahtevne predstave je gotovo že v polnem teku. Komu ste zaupali glavne vloge?

Kot sem že omenila, smo izjemno zahtevno osrednjo vlogo Dobre zaupali Darji Reichman, ob njej pa bodo zahtevne vloge odigrali še Vesna Slapar kot  Johanna, pohabljence iz azila za brezdomne Borut Veselko, Brane Grubar, Blaž Setnikar in Miha Rodman, negovalca oziroma strežnika pa Judita Polak in Ciril Roblek. Za vlogo Borisa smo k sodelovanju povabili igralca Simona Šerbinka, ki je pred leti dejansko izgubil noge in ki bo predstavi podelil še prav posebej močan in pretresljiv pečat. Nič manj zahtevne naloge pa ni imel prevajalec Jani Virk, kot tudi ostala umetniška ekipa: scenograf Branko Hojnik, kostumografka Marina Sremac, skladateljica Irena Popović, koreograf Branko Potočan, lektorica Barbara Rogelj, oblikovalec svetlobe Igor Berginc, oblikovalec maske Matej Pajntar in asistentka scenografa Sara Slivnik.

 

Se bomo gledalci v dvorani vendarle tudi kaj zabavali, ali naj raje pripravimo robčke?

»Življenje je tragedija, v najboljšem primeru bi jo lahko naredili za komedijo,« je zapisal Thomas Bernhard. In prav na tak način je napisana tudi Zabava za Borisa.

 

(Iz gledališkega lista uprizoritve)

Zabava za Borisa, PG Kranj