Nika Leskovšek, SiGledal, 31. 8. 2010

Beatlomanija?

KRITIKA.- Za zaključek so Mladi levi postregli s komercialnim hitom Beatlegeist, ki je nastal v produkciji variabilnega glasbeno-gledališkega kolektiva Paramundus in se je predstavil že aprila letos v Kinu Šiška kot "operni rokenrol koncert ob 50. obletnici ustanovitve The Beatles".

Za zaključek so Mladi levi postregli s komercialnim hitom Beatlegeist, ki je nastal v produkciji variabilnega glasbeno-gledališkega kolektiva Paramundus in se je predstavil že aprila letos v Kinu Šiška kot "operni rokenrol koncert ob 50. obletnici ustanovitve The Beatles". Gonilo skupine sta pisec besedil Iztok Lovrič (aktiven tudi v skupini Grapefruit) in Gregor Strniša (iz All Capone Štrajh Tria), ki je zadolžen za glasbene variacije. Izhodišče predstave so bili seveda komadi legendarnih Beatlov, ki so jih prepisali in melodično razrahljali, nadgradili pa z opernimi glasovi (Katja Konvalinka, Nataša Krajnc, Aleš Marčič, Diego Barrios Ross) in podprli še z nepogrešljivimi tolkali, (bas) kitaro, kontrabasom, klarinetom in klavirjem. Z vsem, kar se pač rabi za gladko prehajanje med različnimi glasbenimi žanri. V prepesnjenih komadih pa se je namesto Let it be slišalo Tebe ni, Yesterday je postal Gestern, Love me do se je prelevil v Ta tvoj parfum ipd.

Brez dvoma nisem idealen gledalec. V dilemi med Beatli in Rolling Stonesi bi brez pomišljanja izbrala Stonese. A moj glasbeni okus niti ni toliko problematičen, kot se zdi – pa tudi če bi bil, je bil zvok neprimerljivo trši in primerljivejši z Jaggerjevo kompanijo. Tistega, kar bi potencialno pojmovala kot "beatlegeist", pa v predstavi skoraj ni bilo zaznati, saj je bila večina pesmi precej dobro melodično, žanrsko in vsebinsko zamaskiranih (no, do neprepoznavnosti ravno ne). Kot gledalca brez pikolovsko izostrenega ušesa so me po glasbeni plati prepričali. Navsezadnje gre za šolane glasove in izurjene glasbenike (Andrej Zupan na klarinetu, Uroš Usenik na kitari, Gregor Strniša na klavirju, Rok Hozjan na basu in Jaka Strajnar na tolkalih). 

Glavni problem predstavlja idejna in gledališka plat dogodka. Predstava je namreč del njihovega že več let trajajočega projekta, kako napraviti opero čim manj (z)operno – kar je gotovo povsem legitimno dejanje. Ob strani lahko pustim tudi vprašanja o njihovi motivaciji  in pomisleke, da so operni glasovi že lep čas prisotni na rockovski ali pop sceni ter tako ali drugače opozarjajo nase. Pri tem pa najbrž tudi ostaja. Najbrž pripomore k dvigu ugleda opere, njeni modernizaciji ali pa ima kak vidnejši pomen za proračun opernih hiš (upam, da se motim) – ne da bi bilo to bistveno.

Še najustreznejša za oceno dogodka, ki je izgledal bolj kot nekakšen miks koncerta, muzikala in kabareta (seveda z dodatkom opere), bi bila primerjava z njihovim projektom izpred nekaj let s podobnimi intencami, le da se takrat nobena od njih ni zdela niti najmanj sporna. Pravzaprav se ob kakovosti projekta ni niti zastavljala. Čeprav je šlo tudi pri Mnemosyne, kot se je projekt imenoval, v nekem smislu za popularizacijo opere, je bil projekt zelo pozitivno sprejet med publiko, spregledan pa ni bil niti s strani stroke, kar se je pokazalo tudi na festivalu Teden slovenske drame.

Zakaj Mnemosyne ni v ničemer skrival svoje provenience, ampak je igral prav nanjo in to z zdravo mero avtoironije. Takšnih pa je v Beatlegeistu zgolj prvih nekaj minut: po humornem videu z gigantsko podmornico (seveda rumeno) in nepričakovanem rockovskem nabijanju, ki sledi, jih predvsem dobro izkoristita Aleš Marčič in Nataša Krajnc. Nato se spektakel začne sesedati v (romantični) kliše. Besedila so neverjetno predvidljiva, tako da se jih lahko dopolnjuje na prvo rimano asociacijo, in skopa z besedami, ki se v nedogled ponavljajo. Iz oklepa monotonosti se ne izvije niti mizanscena/koreografija. Pesmi si sledijo brez gradacije in se v bolj bledo nakazanih tematskih sklopih vsebinsko največ spletajo okrog ljubezni, brez banalnega ošvrka gospodarskega stanja pa tudi ni šlo. Tudi tam, kjer so zanimivo markirane, ostaja zgolj pri tem. Vse to najbrž ne bo prav dosti vplivalo na komercialni uspeh projekta Beatlegeist, a zdi se, da so tokrat v težnji po popularizaciji pustili vse ostalo ob strani.

 

Idejna zasnova in glasbeno vodstvo: Gregor Strniša
Izvirna besedila in režija: Iztok Lovrić
Paramundus – glasbeno gledališki kolektiv:
Katja Konvalinka / sopran,
Nataša Krajnc / sopran,
Aleš Marčič / bariton,
Diego Barrios Ross / tenor,
klarinet, bas klarinet: Andrej Zupan,
akustična in električna kitara: Uroš Usenik,
klavir in sint: Gregor Strniša,
kontrabas, električni bas: Rok Hozjan,
tolkala, bobni: Jaka Strajnar

Mladi levi

Nika Leskovšek, SiGledal, 29. 8. 2010
In-validnost osebne investicije v umetnost
Nika Leskovšek, SiGledal, 25. 8. 2010
Eksotika v intelektualni preobleki
Nika Leskovšek, SiGledal, 31. 8. 2010
Nostalgični konec
Nika Leskovšek, SiGledal, 26. 8. 2010
Skoraj tam
Nika Leskovšek, SiGledal, 30. 8. 2010
Connoisseur političnih govorov
Nika Leskovšek, SiGledal, 24. 8. 2010
Blablabla bla blabla blablablabla bla …! ?
Nika Leskovšek, SiGledal, 24. 3. 2011
»Biti moramo predvsem zanimivi, univerzalni in drugačni«