Anita Volčanjšek. SiGledal, 23. 11. 2010

Akademijska pozlata

Zlatolaska, sicer bi jo – po vizualnem statusu – nevednež najbrž prej poimenoval zlatoritka, je študentska nagrada, ki jo AGRFT-jevci podelimo svojim kolegom. Kipec je priznanje za najboljši gledališki/filmski dosežek v pretekli sezoni, izvzeto pa ni niti teoretično delo (seminarske naloge pri dramaturgiji in zgodovini gledališča).

Zlatolaska, sicer bi jo – po vizualnem statusu – nevednež najbrž prej poimenoval zlatoritka, je študentska nagrada, ki jo AGRFT-jevci podelimo svojim kolegom. Kipec je priznanje za najboljši gledališki/filmski dosežek v pretekli sezoni, izvzeto pa ni niti teoretično delo (seminarske naloge pri dramaturgiji in zgodovini gledališča). Pod drobnogled so torej vzeti vsi študenti, katerih delo je secirano in analizirano s strani študentskih komisij.

Člani si podajajo DVD-je s posnetki predstav in filmi, dramaturgi brskajo po arhivu s seminarskimi, tretji letnik – kakor je nekako že tradicionalno – pa je zadolžen za celotno organizacijo in izpeljavo podelitve. Ta je tematska, z začrtanim kodeksom oblačenja in (tudi) obnašanja, program pa je odvisen od stopnje domišljije in števila zunanjih (uglednih) gostov, ki kipce običajno izročijo v študentove roke. Da potem sledi žur, je najbrž jasno. Da se o nagradi naslednjič mrzlično spregovori šele kak mesec pred novo podelitvijo, tudi. V tekočem študijskem letu se bodo zgodile že štirinajste Zlatolaske.

Zanimalo me je, kako na zlatolasko gledajo njeni lastniki, kakšno vrednost ima študentska nagrada in – ker se na pozlati najbrž (že) nabira prah – kolikokrat se nanjo sploh spomnijo.

Blaž Setnikar, dobitnik kipca v študijskem letu 2008/09 za najboljšo glavno moško vlogo, g. Smitha v gledališki produkciji Plešasta pevka (2007), se podelitve spominja takole: »Ko sem prejel zlatolasko, sem bil zelo počaščen in vesel, ker je to eno lepo priznanje od akademijskih kolegov, ki te malo opogumi in ti dá dodatno potrditev, da delaš v pravi smeri, in tako se počutiš malo manj izgubljen (kot se sicer tekom študija po navadi večkrat). Sicer pa je tudi sam kipec izjemno lepa zadeva in te vsak dan s police spomni na prelepa študijska leta in na ljudi, ki so ti ga poklonili.«

Nuša Komplet, ki je prejela pozlato za praktično dramaturgijo pri predstavi Saloma, pa je o nagradi povedala naslednje:
»V tednu podelitve zlatolasa gospodična večkrat neučakano zmoti moj pogovor.
Pražnje oblečena jo potem na videz potrpežljivo čakam v temi publike.
Nasmejana do ušes ji stisnem roko.
Tisti večer skupaj z ostalimi zlatolaskami Salome slavimo njen prihod.
Doma jo postavim na vidno mesto v dnevni sobi.
Od koder mi zdaj pomaha vsakič, ko se hočem ustaviti.«

Žiga Virc, absolvent filmske režije in lastnik več kipcev je povedal: »Zlatolaske so "domače, naše" nagrade in take je najlepše prejeti. Jaz imam na polici častno mesto za zlatolaske in mislim, da bodo vedno ostale na primernem mestu kot spomin na Akademijo, sošolce in mentorje.«

Andraž Golc, dobitnik pozlate za najboljšo seminarsko nalogo o nagradi misli sledeče: »Zlatolaska je po moji definiciji nagrada/priznanje s strani študentov za študente. Kot taka je vsekakor poseben pojav v akademskem (kot v vsakem) sistemu, kjer nagrada pomeni predvsem priznanje od zunaj, vključno z vsemi posledicami za "kariero" dotične osebe in dvigom cene na trgu. Zlatolaske seveda zaradi svoje, kljub nezanemarljivi medijski pokritosti, interne narave takega učinka nimajo. Imajo pa zato bolj neviden, skrit, socialni učinek, ki se mi zdi tudi pravi razlog za njihov obstoj. Glede na majhnost akademije in intimno naravo dela služijo:

a) za sprostitev napetosti, ki se porajajo zaradi zabrisanosti meje med javnim in zasebnim pri delovnih odnosih znotraj akademije;

b) kot slovesen ritual, ki naj okrepi vezi znotraj majhnega kroga ljudi, v sodelovanju s katerimi naj bi si kljub neusmiljeni zahtevi po individualni avtorski uveljavitvi služili kruh večino življenja (če ostanemo v okvirih Slovenije) – kakor neke vrste spodbuda k solidarnosti, ki kasneje "na sceni" pogosto izostane.

Zaradi slednjega tudi mislim, da gre pri zlatolaskah bolj kot za to, kdo dobi nagrado, za samopotrditev umetniškega poklica kot takega, in podobno kakor drugi akademijski rituali (brucovanje, ocenjevanje produkcij in zabava, ki sledi) dviguje posameznikom samozavest, ki jo inštitucija po tradiciji obravnava kot potrebno za delovanje v javnem prostoru. Obenem pa ne morem mimo dejstva, da podobno vlogo iz naštetih razlogov na akademiji privzemajo tudi Prešernove nagrade, vendar to že vodi v širši razmislek o kriterijih vrednotenja umetnosti nasploh.«


 
Urša Adamič, 17. 11. 2010
Mešanica barv
Kaja Pregrat, SiGledal, 16. 11. 2010
Do it later!*
Eva Hribernik, 17. 11. 2010
V študentski vasi sonce sije
Anita Volčanjšek, SiGledal, 11. 11. 2010
Posebno obdobje ...
Anita Volčanjšek, SiGledal, 12. 11. 2010
Poznavanje zakonitosti gledališča je nujno
Anita Volčanjšek, SiGledal, 5. 11. 2010
Vrženi v svet dejanskega gledališča
Lena Gregorčič, SiGledal, 10. 11. 2010
Red mora biti!
Anita Volčanjšek, SiGledal, 3. 11. 2010
Tam na Nazorjevi
Anita Volčanjšek, SiGledal, 4. 11. 2010
»Imamo krav'ce, štal'ce žal ne«
Anita Volčanjšek, SiGledal, 8. 11. 2010
O dobrih filmih se šepeta po hodniku
Lena Gregorčič, SiGledal, 18. 11. 2010
Najbolj pridni bralci so dramaturgi. Berejo vse.
Anita Volčanjšek, SiGledal, 22. 11. 2010
Bistvena je izkušnja delovanja
Kaja Pregrat, SiGledal, 19. 11. 2010
Z ljubeznijo ga varimo od leta 2006 ...
Lena Gregorčič, SiGledal, 15. 11. 2010
Naši študentje so tudi naši bodoči sodelavci
Anita Volčanjšek, SiGledal, 9. 11. 2010
Najboljši plesni izziv
Kaja Pregrat, SiGledal, 26. 11. 2010
“Režija je orkestriranje človeških duš”
Kaja Pregrat, SiGledal, 26. 11. 2010
Luč, kamera - in akcija!
Lena Gregorčič, SiGledal, 29. 11. 2010
Na gostovanjih je »ful« dobro!
Kaja Pregrat, SiGledal, 30. 11. 2010
Film in televizija na novih poteh!