Tatjana Doma, 10. 5. 2012

A je življenje res tak dolgčas?

Lutkovno gledališče Ljubljana, po motivih Georga Büchnerja LEONCE IN LENA, režija Ivana Djilas, premiera 10. maj 2012.
foto Arhiv LGL
foto Arhiv LGL
foto Arhiv LGL
foto Arhiv LGL
foto Arhiv LGL
foto Arhiv LGL

Tokratna uprizoritev Büchnerjeve komedije Leonce in Lena iz leta 1836 je kolaž različnih uprizoritvenih stilov, je montaža prizorov sodobnega življenja mladostnikov, ki citira elemente ulične umetnosti in se poigrava z aluzijami na reklame, videospote, glasbene hite, zvezdnike, skratka z aluzijami na vse tisto, kar danes bombardira mlade. Je kolaž številnih stilov, ki z bogastvom in svojo raznolikostjo prikrivajo dejstvo, da se današnja mladina pogosto srečuje z zdolgočasenostjo, apatičnostjo in neodločnostjo, da je življenje, kjer je vsega preveč in vse na dosegu roke, zelo dolgočasno. Dolgočasje pa je le posledica tega, da svet odraslih pogosto podcenjuje mlade, jim ne pusti dihati in misliti s svojo glavo, se odloča namesto njih, še preden sploh dobijo možnost samostojne izbire.

Georg Büchner (1813–1837) je bil »l'enfant terrible« svojega časa, dobro vzgojen, izobražen in situiran, genialno talentiran, liberalen, napreden in uporniški. Upiral se je družbi in njeni krivični ureditvi. Bil je začetnik realističnega sloga in je eden najzanimivejših in najvplivnejših nemških avtorjev 19. stoletja, čeprav je njegov literarni opus skromen. V svojem kratkem življenju je napisal politični manifest Hessenski glasnik (Der Hessische Landbote), tragediji Dantonova smrt (Dantons Tod) in Woyzeck (fragment), komedijo Leonce in Lena (Leonce und Lena) in nedokončano novelo Lenz

V času svojega življenja ni bil znan kot pisatelj, ampak kot predavatelj primerjalne anatomije in kot politični begunec. Kot politično angažiran mlad človek in kot pisatelj je bil v stiku s takrat razvijajočim se političnim in literarnim gibanjem. Njegovo politično delovanje je bilo ilegalno organizirano, v radikalnem socialističnem agitatorskem spisu Hessenski glasnik je pozival k odpravi socialnih razlik in k revoluciji. Hessenski glasnik je zelo jasno odražal njegovo politično prepričanje: spoznanje, da je izvir vseh neenakosti ekonomska neenakost; da je odnos med revnimi in bogatimi edini revolucionarni element na svetu, da je najosnovnejša družbena krivica v tem, da največji in hkrati edini produktivni socialni sloj živi v nedopustni bedi; in da bi moralo v točki te temeljne družbene razlike priti do sprememb. Ti stavki so bili napisani 14 let pred izidom Marxovega in Engelsovega Komunističnega manifesta in so bili v tistem času izredno revolucionarni. S svojimi prepričanji in pogledi na življenje, književnost in na naloge umetnosti je bil vsaj petdeset let pred svojim časom.

Nobenega njegovega besedila ne poznamo v izvirniku. Vse, kar je izšlo in bilo kadarkoli uprizorjeno, obstaja v prepisu ali verziji, ki ni bila njegova. Vzroki za to tičijo v radikalnosti njegove misli. Sodobniki in poznejši rodovi so njegovim idejam in stavkom jemali ostrino, jih olepševali, jih prirejali vsakokratnim zgodovinskim, političnim ter cenzurnim razmeram in zahtevam ali pa svojim poetikam. Pisatelj in novinar Karl Emil Franzos (1848–1904), ki se je v 19. stoletju trudil za izdajo njegovih neokrnjenih zbranih del, je rokopise zaradi boljše berljivosti obdelal s kemikalijo, kar je to berljivost za vedno poslabšalo.

Büchner je pri svojem pisanju uporabljal montažo, za tiste čase popolnoma novo tehniko, zelo podobno modernemu fragmentarnemu pisanju; pri pisanju Dantonove smrti, Lenza in Woyzcka, ki temeljijo na dokumentarnih poročilih o resničnih dogodkih, je spajal fikcijo in dokumentarno zgodovinske podatke. Pri pisanju pravljične komedije Loence in Lena pa se je navdihoval pri številnih takrat dobro poznanih literarnih delih, jih odkrito citiral in na ta način napisal satirično kritiko družbe in državne ureditve, kjer niti utopična narava pravljičnega sveta ne more pregnati dolgočasja. V Leoncu in Leni najdemo številne reference na druga dela. Büchner tega, da se nanaša na druga literarna dela, sploh ni skrival. Postopek je napovedal s citati, ki jih je postavil za moto igre in na začetku dejanj. Citiranje drugih del je Büchnerjev ustvarjalni postopek, ki ga lahko primerjamo s postopki citiranja v modernem postmodernizmu.

Dramske osebe v Leoncu in Leni so bile za takratnega kolikor toliko razgledanega bralca lahko prepoznavne aluzije na literarne like drugih del; navdih za Leno je našel v Fantasiu (1834) Alfreda de Musseta, Leonce ima svoje zametke v Brentanovi igri Ponce de Leon (1803), v Valeriju lahko prepoznamo poteze norca Jacquesa iz Shakespearovega Kakor vam drago; intriga dveh vzporednih parov ljubimcev in njunih služabnikov spominja na žanrski kliše commedie dell'arte.

V tekstu je poleg tega veliko dobesednih in parafraziranih navedkov; ironično je citirana kantovska filozofska terminologija, parodirana je tiralica, s kakršno so preganjali avtorja igre, vključen je naključni fragment iz Hamletovega monologa, vključeni so fragmenti ljudske popevke, avtor se sklicuje na krščanski nauk, aludira na različne mitološke in antične junake.

Poleg tega je Leonce in Lena lepljenka izposojenih romantičnih motivov, občih mest in klišejev. Kar je bilo v romantiki naravno, lepo, samoumevno, je v novem kontekstu pri Büchnerju potujeno, dvoumno in ironično. Marko Juvan je v gledališkem listu k uprizoritvi Leonca in Lene v SNG Nova Gorica (1986/87) zapisal, da je cela igra strukturni citat žanra romantične komedije, ki je lahko avtorju služil kot literarno opredmetenje metafore, ki jo je v svojih pismih o državi, politiki, o osebnem in razrednem osvobajanju večkrat uporabil; namreč o zgodovini, politiki in človeški usodi kot teatru, komediji, igri lutk.

Glavne teme Leonca in Lene so determiniranost človekovega bivanja, kritika družbe in državne ureditve na način satire, fantastična, skorajda utopična narava pravljičnega sveta in s tem povezan dvoumen srečen konec, ki ne ukine dolgočasja in ne prežene melanholije. Leonce je melanholičen, z dolgočasjem se upira vsemu dolgočasnemu; na primer funkcioniranju, kakršnega od njega zahteva družbena konvencija. Za prinčevo razvajenostjo in dolgočasjem se skriva njegova mentalna in eksistencialna stiska.

Življenje je živ dolgčas! Točno tako se počutita tudi princ Leonce in princesa Lena, ki se zahtevam staršev in pričakovanjem družbe upirata z dolgočasjem, naveličanostjo in razvajenostjo, pod čemer se skriva njuna velika stiska. Njun beg je upor, je kot zadušen krik na pomoč, ki ga nihče noče slišati. Leonce in Lena si zastavljata vprašanja o smislu obstoja in  bivanja na humornem popotovanju, ki ju pripelje nazaj, od koder sta bežala, ter jima prinese spoznanje, da nobena pot ni tako dolga, kot pot do sebe.

Idilično kraljestvo Popo je slika izpraznjene družbe, kjer so vsi odnosi izgubili svoj smisel. Idilično kraljestvo, kjer je vse določeno, priča o nespremenljivosti usode, o nezmožnosti posameznikovega sodelovanja in o nezmožnosti njegovega odločanja. V Büchnerjevi utopični pravljici so ljudje le še avtomati, ki opravljajo svoje funkcije, kot jim jih nalaga družba. So brez lastne identitete. Kriza identitete, s katero se ukvarjajo Büchnerjevi junaki v komediji, njihova dejanja osvetljuje v luči sodobne drame. Leonce in Lena nočeta sprejeti vlog, ki jima jih vsiljuje družba. Leonce noče biti kralj in noče se poročiti, kar od njega zahteva oče. Zato pobegne v svet, ki je le njegov privid, pot pa ga pripelje nazaj, točno tja, od koder je bežal. Leonce se na begu zaljubi v Leno in s tem nevede ugodi očetovim zahtevam in sprejme funkcijo, ki se od njega pričakuje po družbenem statusu. Njegov upor se konča tragikomično z vrnitvijo v kraljestvo Popo in s poroko z osebo, pred katero je bežal.

Viri:

  • Büchner, Georg: Drame in proza. Spremna beseda Mojca Kranjc. Mladinska knjiga Ljubljana, 1997.
  • Gledališki list k uprizoritvi Leonce in Lena v SNG Nova Gorica, 1986/87.
  • Gledališki list k uprizoritvi Leonce in Lena v SLG Celje, 1970/1971.
  • Gledališki list k uprizoritvi Wojzeck v SNG Drama Ljubljana, 2001/2002.

Povezani dogodki