Foto: Peter Uhan
Študentska kritika|Ivan Cankar: POHUJŠANJE V DOLINI ŠENTFLORJANSKI. Režija Eduard Miler, SNG Drama Ljubljana, Mestno gledališče ljubljansko in Cankarjev dom, premiera 26. 1. 2018 – Pohujšanje v dolini šentflorjanski, koprodukcija Mestnega gledališča ljubljanskega, SNG Drame Ljubljana in Cankarjevega doma, je v režiji Eduarda Millerja in s sestavljeno igralsko zasedbo omenjenih gledaliških hiš zaživelo na velikem odru Gallusove dvorane.
Foto: Peter Uhan
Postavitev farse je dala velik poudarek čutno-estetskemu doživljaju gledalca, ki pa kljub svoji moči v celoti ne zadovolji drugih gledalčevih pričakovanj, vezanih na njegovo lastno videnje in presojanje sveta, na njegov 'tukaj in zdaj', ki pa s Cankarjevo večno mantro o načelnem preganjanju umetnosti med »čestitimi rodoljubi iz doline šentflorjanske« nima več veliko skupnega.
Zgoraj omenjena prevlada čutnega, vizualnega, fenomenalnega se kaže že na razmerju med »golo« igro in vsem, kar jo obdaja – torej plesom, glasbeno spremljavo, svetlobnimi učinki, video projekcijo in podobnim. S svojo vlogo se je le redkim igralcem uspelo prebiti do občinstva, mnogi pa so kljub izjemnemu igralskemu potencialu ob vseh drugih dražljajih ostali skoraj nezaznavni. Med prve gotovo moramo šteti Uroša Smoleja (Peter), ki je ustvaril prepričljiv lik umetnika in prevaranta ter s svojo prezenco obvladoval velik del odra Gallusove dvorane. Njegova avtentičnost v tej vlogi morda izhaja tudi iz dejstva, da ga navadno videvamo v zabavnejših, celo burkaških vlogah. S svojim donečim glasom in jasno profiliranim likom je veliko gledalčeve pozornosti privlačil tudi Primož Pirnat (Župan). Manj opazne so bile ženske vloge (Iva Kranjc Bagola kot Županja, Maša Derganc kot Dacarka, Jana Zupančič kot Ekspeditorica …), ki so se nekako stopile v kolektiv žená doline šentflorjanske, iz katerega ni pretirano izstopala nobena igralska izbira. Pomembno pa izstopa Maša Kagao Knez (Jacinta), ki je kot plesalka svojo vlogo gradila na gibu in telesni prezenci. Do neke mere moteča je bila njena dikcija, ki je v tako velikem prostoru in ob izkušenih igralcih izzvenela nedosledno.
Režija (Eduard Miller) je v večini ozirov zvesto sledila besedilnemu izhodišču, ponekod pa dodajala učinkovite domislice, deloma na ravni likov (ukinitev Zlodeja kot samostojne vloge), deloma pa kot drobne odmike od predloge, ki niansirajo pomen (Peter poudarjeno ne objame župana in županje, kljub Cankarjevim didaskalijam). Scenografija Branka Hojnika je kljub (ali pa morda ravno zaradi) preprostosti delovala prepričljivo, z mivko pokrita odrska tla so celo dišala po zemlji, vrtljiv oder pa je omogočal večjo dinamičnost dogajanja in zanimive vizualne učinke. Glasba (Janez Dovč, Kristijan Krajnčan in Goran Krmac) je dala občutju na odru dodatno globino, na trenutke pa zaradi glasnosti celo preusmerjala pozornost publike sama nase in na izvajalce, ki sedijo pod odrom. Medsebojno ujemanje glasbenikov in njihova skupna povezanost z odrskim dogajanjem sta bili izjemni. Prav tako je na gledalčevo sprejemanje zgodbe odločilno vplivala video projekcija v ozadju (Atej Tutta), pogosto resnično visoko artistična in brez dvoma učinkovita.
Morda lahko tendenco po močni obremenitvi gledalčevih čutov (sluha, vida, celo voha) povezujemo tudi z velikostjo dvorane Cankarjevega doma, ki za razliko od precej manjših odrov ostalih dveh gledaliških hiš kliče po monumentalni, velikopotezni postavitvi. Toda kljub (dobesedno) prvovrstnem sedežu ne morem reči, da me je predstava »dosegla«, vsaj ne prek čutno-zaznavne ravni. Takojšnji odzivi publike so sicer izžarevali neko navdušenost ravno nad vizualnim in glasbenim delom postavitve, nadaljnji pogovori pa so pokazali podobne občutke idejne neučinkovitosti in izpraznjenosti. Ni prišlo do stika odra z dvorano, do napetosti, ki bi nas prepričala, da smo del šentflorjanske doline, da je cankarjansko cinična ost naperjena izključno proti nam.
V zvezi s tem se mi poraja (skoraj blasfemičen) dvom o večni aktualnosti Pohujšanja. Če so namreč v Cankarjevem času Šentflorjanci še vročično zavračali »pohujšljivo« umetnost, celo z razumskimi in moralnimi argumenti, smo današnji Slovenci do nje mnogo bolj mlačni, prevzeti le še od njene čutne pojavnosti, oblik, obrisov, zvokov, v katerih pa ni resnične presunljive moči umetnosti.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/pohujsanje-v-dolini-sentflorjanski-3-r