Bine Debeljak / Foto: Tisa Žitnik
Bine Debeljak je študent 3. letnika filozofije s primerjalno književnostjo. Štafeto branja sodobne slovenske dramatike je sprejel iz rok Muanisa Sinanovića. S pomočjo SiGledalovega iskalnika je prebrskal bazo sodobnih slovenskih dramskih besedil in se odločil, da obiskovalcem portala v branje priporoči tekst Iva Svetine Grobnica za Pekarno.
Bine Debeljak / Foto: Tisa Žitnik
Grobnica za Pekarno je dokumentarno dramsko besedilo, ki nam predstavi dogajanje v eksperimentalnem gledališču Pekarna leta 1976/77, ko želi ekipa ustvarjalcev z Ljubišo Ristićem kot režiserjem na oder postaviti Kiševo kratko zgodbo Grobnica za Borisa Davidovića, ki je hkrati, kot nam sugerira naslov, grobnica, grob, pokop za Pekarno. Do uprizoritve namreč nikoli ni prišlo, saj je režiser izginil neznano kam, Pekarna pa je zaradi zunanjega ''političnega'' pritiska, grožnje po odvzemu finančnih sredstev, in kot nam da besedilo slutiti (zelo verjetno), pomanjkanja volje, prenehala delovati.
Svetina na zelo spreten način preklaplja med dogajanjem v gledališču in samo zgodbo, ki se dogaja v Grobnici Borisa Davidovića. Gre za prizor zasliševanja, kjer želi Fedjukin iz Davidovića iztisniti priznanje, da je izdeloval bombe, s katerimi je hotel porušiti najpomembnejše gospodarske objekte in s tem resno ogrozil sovjetsko gospodarstvo. Ta prizor pa nosi neko podobnost s prizorom, ko grejo dramski liki Vladimir, Ivan in Peter na sestanek-zaslišanje k Mitji, šefu Ljubljanske kulturne skupnosti.
O izpostavljeni tematiki, torej posredni ukinitvi projekta, je bilo ob raznoraznih šankih mnogo rečenega, v tem ali onem časniku pa spisanega. Tema ni zelo sveža. Vsekakor pa lahko rečem, da je aktualna, a nastopa v malce drugačni preobleki. Namreč, »duh časa se je spremenil«, kot veli vzklik enega izmed dramskih likov. In počasi, ko sem se prebijal skozi odstavke, stavke, črke, me je branje te drame vse bolj opominjalo na vsa nedavna odprta pisma, pozive k odstopu. Tu si bom, po sili razmer, sposodil stavek iz nagovora na nedavni Prešernovi proslavi: »Cenzura obstaja, le reče se ji drugače.« Pa vendar, se ji res reče drugače? Že v primeru Pekarne, torej dobrih 40 let nazaj, je oblast krčila ali pa celo umaknila sredstva ustvarjalcem. Tako so posredno ukinili raznorazne projekte. Takrat verjetno z drugim namenom kot danes. Ali pač? Menim, da odgovor na to ni povsem enoznačen, se mi pa v luči sposojenega stavka najprimernejši zaključek zdi parafraza Borgesa: vse se ponavlja, vsi dogodki so le variacije pradogodkov.
Štafeto predajam Janu Podbevšku, uredniku spletnega portala Koridor – križišča umetnosti, ki zmeraj pravi, da se utaplja v dolžnostih (in naj dobi še eno), pa tudi Niki Prusnik Kardum in Martinu Pečanu, da stališča, ki jih predstavita in zagovarjata v debatah, kdaj pa kdaj spravita še v pisno obliko.
Povezava: Ivo Svetina: Grobnica za Pekarno
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/bine-debeljak-bere-sodobno-slovensko-dramo