Muanis Sinanović / Foto: Osebni arhiv
Muanis Sinanović je književnik, urednik, kulturni kritik in sodelavec Radia Študent. Štafeto branja sodobne slovenske dramatike je sprejel iz rok Roberta Bobniča. S pomočjo SiGledalovega iskalnika je prebrskal bazo sodobnih slovenskih dramskih besedil in se odločil, da obiskovalcem portala v branje priporoči tekst Sen 59 Tiborja Hrsa Pandurja.
Muanis Sinanović / Foto: Osebni arhiv
Tibor Hrs Pandur je moj prijatelj in sourednik. Kljub temu da sem urejal in pisal o njegovih knjigah, njegovo pesniško delo sproti spremljal, pa sem se tokrat prvič lotil branja njegovega “prateksta”, drame Sen 59 – in imel sem kaj prebrati.
To besedilo iz leta 2009, se mi zdi, obenem predstavlja ključ za zadnjo zbirko pesmi, ki je pravzaprav zbirka zapisov sanj. Vendar sanje v drami dobijo svojo umestitev v Tiborjevi metafiziki, svoj namen in nekakšen vir. Nahajajo se v napočenem, motnem področju modernega sveta - postsekularnega sveta, ki je spodsekal transcendenco in vse, kar je v njej videl plemenitega, prenesel v imanenco. Vlogo svetega sta prevzela romantična ljubezen in umetnost. Vloga globljega pomena, sporočil, zunanjih usmeritev pa je bila zakopana daleč v človeka, v njegovo nezavedno, od koder izvirajo sanje, ki zdaj nastopajo kot najbolj imanentno. Vendar kategorij, ki so pripadale transcendentalnemu, ni mogoče enostavno prenesti na drugo področje življenja, ena življenjska oblika vztraja v drugi, tepeta se v neki nemoči, ki jo je Nietzsche opisal kot nihilizem, v katerem krščanske ideje vztrajajo v nekrščanskem svetu, v tej zmedi ter razvodenelosti pa pritiskata na duše sodobnikov. V Senu 59 se pojavi sveta trojica para, ki drug v drugem ne moreta najti tistega, kar iščeta, kljub temu da se neprestano razkopavata - umetnosti, ki želi postavljati nove temelje, a ne ve, kam naj se obrne po navodila, in sanj, nekakšnega svetega duha, ki naj bi to prišepnil. Ni naključje, da se nazadnje v sanjah srečata pismo od zgoraj in spodaj ribjega trebuha – to srečanje pa se ne more razrešiti.
Sen 59 je boleč, senzibilen in adekvaten opis sodobnosti, ki pušča odprt pogled v konflikt današnjega človeka.
K štafeti branja sodobne slovenske dramatike vabim Almo R. Selimović, odlično debaterko o teatru in organizatorko gledališkega prostora, za katero si večkrat želim, da bi o njem kaj napisala, ter Jana Krmelja in Bineta Debeljaka, ki sem ju izbral zato, ker vsak na svoj način predstavljata nov in najbolj svež val esejistike in razmišljanja o umetnosti. Menim, da je štafeto prioritetno treba predati izvirnim stališčem.
Povezava: Tibor Hrs Pandur: Sen 59
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/muanis-sinanovic-bere-sodobno-slovensko-dramo