Med študenti smo povprašali, kateri in kakšni so stereotipi slovenske identitete.
Matej Grčar, primerjalna književnost, 3. letnik
O Slovencih se pogosto govori kot o »zaprtih ljudeh«: ker še ni bilo razjasnjeno ali ima fraza predvsem psihološke (zapira se vase) ali fiziološke (sem zaprt, imaš kaj klistirja?) ali sociološke (Slovenci so podalpska etnija, ki se drži bolj zase) konotacije, predvidevamo, da gre za konceptualno hibriden pojem, ki enakovredno izraža vse te posebnosti.
Slovenci so majhen narod, gledano po številu prebivalcev kot tudi po mentaliteti: ideja manjvrednostnega kompleksa, ki služi namesto argumenta ob vseh vrstah neuspehov.
Slovenci so majhen narod z velikim srcem: ideja večvrednostnega kompleksa, ki služi namesto argumenta ob vseh vrstah uspehov. Slovenci so narod športnikov: že zgodovinska analiza nam da morda za ta stereotip mnogo tehtnih argumentov (glej npr. bloške smučarje in plesoče mrtvece na freski v Hrastovljah).
Ker so Slovenci v resnici svetovljanski (beri: upoštevajo nekatera načela občečloveške logike), imajo tudi oni svoje čefurje, ki se v skladu z omenjenimo logiko praviloma nahajajo J od (v Slovenskem primeru gre za nekdanje jugoslovanske sonarodnjake, pri tem pa so neposredni sosedje Hrvatje pogosto izpuščeni oz. se mnogokrat pojavi prepričanje, da gre le za domačinske pripadnike Slovenske počitniške kolonije) ter imajo prepoznavno fiziognomijo, slabe kulturne vzorce in pomankljivo znanje domačinskega jezika; nekatera dejstva še niso zadovoljivo pojasnjena, a znanstveniki predvidevajo, da čefurji služijo boljši narodnostni samopodobi in kot ekonomski kot tudi kot socialni korektiv.
Harmonika, klobase in jodlanje (oz. "domačijskost"): posnemanje kulturnih vzorcev nemškogovorečih dežel je preveč očitna, da bi lahko o tem še naprej resno razpravljali, kajne?
Slovenci so delovni, pridni, podjetni... Ko jim ohranjanje vtisa, da so to tudi v resnici uide iz rok, imajo vedno pripravljen v obrambo nek čefurski rek: sto ljudi sto čudi. Slovenci so zavistni ljudje, kar je mogoče podpreti z nekaterimi pogosto rabljenimi frazami: »Naj sosedu crkne krava, če je že sami nimamo«, »zelen od zavisti«... Je pa tudi nekaj indikatorjev, da zna imeti ta navadno negativna karakteristika tudi pozitivne ekonomske posledice, npr. za avtomobilsko industrijo.
Slovenci so se kot narod postavili na noge in dozoreli na podlagi svoje kulture in predvsem jezika, a hkrati radi poudarjajo, da so bile te noge mnogokrat majave zaradi neke čudne nagnjenosti k alkoholu. Slovenci so narod alkoholikov in samomorilcev; prvo ima najbrž kako vezo tudi s predhodno točko, medtem ko glede drugega ravno poteka komparativna interdisciplinarna znastvena raziskava, ki nosi naslov: Samomor pri Slovencih in Japoncih.
Slovencem ni bilo dovolj samo deset zapovedi, zato se je enajsta glasila: »Imej o vsem svoje mnenje!«.
Sara Ulrih Kump, 3. letnik politologije
Slovenski narod je pravzaprav eden bolj zagamanih, če samo pomislim na »Slovenclne«. To so tisti državljani in državljanke republike Slovenije, ki v glavnem živijo v ruralnem okolju. Prepoznamo jih predvsem po okroglih obrazih, mastni koži in rdečih licih. Ponavadi ti osebki kar tekmujejo med seboj, kdo bo bolj homofoben – saj vemo: »homoseksualnost je pač zgolj bolezen«. Poleg tega Slovenclni sovražijo »čefurje«, tj.vse pripadnike držav bivše Juge. S tem da po navadi ne razlikujejo med Srbi, Hrvati, Makedonci, Albanci, Črnogorci, ampak za vse pripadnike teh narodov uporabijo kar enoten izraz, »pač Bosanc, a ne«.
Slovenclni, torej stereotipni Slovenci, so polni sovraštva: in to ne samo do homoseksualcev in prebivalcev bivše Juge in takih ki iz tam izvirajo, ampak – POZOR – do lastnih sosedov. Sosed je kupil nov avto – prasec ali pa sosed ima lepšo ženo, ampak itak ga vara….itd..
Slovencln sovraži še pol svojega sorodstva. Med-družinski spori ob dedovanju so namreč slovenski nacionalni šport. Na koncu ugotovimo, da Slovencln sovraži vse okoli sebe in, ker je tako, na koncu koncev sovraži tudi samega sebe. In kaj se zgodi s Slovenclnom? To ni happy ending zgodbica: Slovencln konča kot sreča na vrvici, za sabo pa pusti, če je ženska, sedem otrok in moža pijanca ali obratno, če ja ta Slovencln, o katerem govorim predstavnik moškega spola, za sabo pusti nekaj otrok in ženo brez virov dohodka.
Tomaž Kovačič, 1. letnik filmske režije
Ne verjamem v stereotipe in jih ne vzpostavljam; še posebej pa ne v nacionalne in etnične. Verjamem pa, da obstajajo vedenjski in socialni vzorci, ki so vezani na historično izročilo določenega kulturnega okolja kot tudi na kulturno in naravno oz. podnebno okolje samo. To pa še ne pomeni nujnega podleganja temu. K obstoju in krepitvi samega pojma stereotip, zagotovo pripomore ustroj »političnega« sveta, torej (nekdanje) državne meje in jezikovne bariere, ter nesposobnost soočenja s kulturno, osebno in etnično/jezikovno preteklostjo ter sedanjostjo.
Nina Perko, 3. letnik primerjalne književnosti
Mislim, da je eden izmed stereotipov slovenske identitete ozkoglednost. Ta se kaže v načinu razmišljanja in celo stereotipnega oblačenja! V umetnosti se stereotipnost vidi po kakšni literaturi narod posega – trivialni pa kuharskih knjigah. Način, kako sami sebe vidimo in dojemamo v svetu, je stereotipno: smo v sorazmeroma majhnem in zaprtem prostoru in ko pridemo v stik z drugimi ljudmi, z drugim prostorom in pogledom, se nam zdi, da moramo ta »drugi« način posvojit.
Blaž Zabel, 3. letnik filozofije
Že vsako podajanje opažanja stereotipov je samo po sebi stereotipno. Z razmisleki o stereotipu pravzaprav le potenciramo in reproduciramo miselni krog stereotipnosti. Pri Slovencih opažam, da se stereotipno vedno postavljajo nad druge. Stereotipno sovražijo Hrvate, Južnjake, Cigane, vse sosednje narode... v vsem se čutijo pomembnejše, v vsem so kratko in malo boljši. Za primer vzemite lik Martina Krpana.
Po drugi strani pa so Slovenci stereotipno podrejajo avtoriteti. O tem govori stereotip Slovenca, ki ga skrbi, kaj bo o njem rekel nemški turist, ali bo v njegovih očeh dovolj vreden ali ne... O tem govori stereotip Slovenca, ki ga morajo tuji narodi poučevati, o tem govori stereotip nevednega slovenskega kmeta, ki šele s pomočjo tujega znanja in svoje pridnosti doseže vidne rezultate. Za primer lahko vzamemo prav večino slovenskih pisateljev in pesnikov, ki so vsi študirali v tujini (in seveda kot taki vstopajo tudi v našo zavest).Zadnja dva stereotipa sta med seboj protislovna. Ali to pomeni, da je protislovnost Slovenca tudi stereotip?
(Replike nalovila Lena Gregorčič, SiGledal)
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/je-sosedova-trava-%C5%A1e-vedno-bolj-zelena