Foto: Anton Shuminsky
Intervju z igralko Liiso Sofio Pöntinen o predstavi Sad Songs from the Heart of Europe po romanu Zločin in kazen.
Foto: Anton Shuminsky
DB: Dobrodošli v Mariboru. Kako doživljate svoje dosedanje bivanje tu?
SP: »Uživam v festivalu. To je moj prvi nastop v nacionalnem gledališču. Na Finskem nisem nikoli igrala v nacionalnem gledališču, tako da je SNG Maribor moj prvi. Celotno izkušnjo doživljam zelo praznično.«
DB: S to predstavo ste veliko potovali. Se vam zdi, da je bila predstava drugače sprejeta v različnih mestih ali so obiskovalci gledališč podobni povsod?
SP: »Ne bi rekla, da obstajajo velike razlike. Se pa spominjam veliko lepih trenutkov. Recimo v Litvi, čeprav nisem govorila v njihovem jeziku, so do mene po predstavi prišli starejši gospe in me brez besed tesno držali za roko. Takšni trenutki so neprecenljivi, ker mi dajo vedeti, da sem prestopila neko mejo. Da so gledalci razumeli čustva.«
DB: Predstava se je razvijala skozi daljše časovno obdobje. Koliko se je predstava spremenila oz. oddaljila od prvotne ideje?
SP: »Rekla bi, da je bil proces konstantna pot sprememb. In še vedno smo na tej poti. Male nianse so se spremenile, vendar je jedro še vedno isto. Predstava govori o ljubezni in žalosti. Gre za Sonjin ritual, za njeno obliko Sizifovega mita. Govori o nečem kar mora znova in znova storiti. Kamen vedno znova pade, ona pa še kar vztraja pri poslušanju svoje plošče in se spominja ljubljenih.«
DB: Koliko pa se Sonja v predstavi razlikuje od Sonje v knjigi Zločin in kazen?
SP: »Mislim, da je njeno srce ostalo isto. Seveda pa je na odru naša interpretacija. Ideja je do potankosti enaka; Sonja, ki je vedno ob robu in nikoli v centru. Tu pa je zanimivo, da je edina oseba na odru, vendar še vedno ni v ospredju, čeprav gre za njeno zgodbo.«
DB: Se vam zdi, da vaša predstava prikazuje tudi današnje stanje Evrope? Je res tako mračna ali v njej vidite kakšno svetlo točko?
SP: »Predstava govori tudi o izobčencih družbe. V tem pogledu se mi zdi, da se najbolje naveže na Evropo danes. Ampak kot pravi predstava, se ljubezen lahko najde tudi v najnižji točki življenja. To je ta luč, ki jo želim prikazati in posredovati.«
***
Vsebino Biltenov 52. Festivala Borštnikovo srečanje in [B]bloga ustvarjajo študentke in študenti Akademije za gledališče, radio, film in televizijo ter mariborske in ljubljanske Filozofske fakultete.
Povezave:
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/intervju-liisa-sofia-pontinen