Liisa Sofia Pöntinen, Jari Juutinen / Foto: Matej Kristovič, Boštjan Lah
Intervju z Jarijem Juutinenom, režiserjem predstave Sad Songs from the Heart of Europe.
Liisa Sofia Pöntinen, Jari Juutinen / Foto: Matej Kristovič, Boštjan Lah
JS: Opazila sem, da ste poleg režije tudi soavtor scenografije (skupaj z njim še Liisa Sofia Pöntinen in Riitta Ukkonen, op. a.) in zvokovne obdelave (v sodelovanju z Liiso Sofio Pöntinen in Opo Pyysing, op. a.). Kako to?
JJ: »Rad se ukvarjam z zvokom, ki se mi zdi zelo pomemben element vsake predstave. Poleg tega želim biti na vseh področjih nastajanja igre vključen v največji možni meri.«
JS: Režiserji svojemu delu včasih dodajo nekaj svojega, na primer nov rekvizit ali nov lik. Ali ste vi dodali kaj, česar v Smedsovem tekstu ni?
JJ: »Moja zgodba se od Smedsovega besedila razlikuje praktično na vseh ravneh: tako na statistični kot tudi tekstovni, kjer smo besedilo odvzemali, dodajali in spreminjali. Moja predstava se ne naslanja na druga dela in je torej predstava sama zase.«
JS: Ali vam je kakšen prizor še posebej povzročal težave?
JJ: »Da, pravzaprav več kot le en, in ne samo prizori, temveč tudi celotna zgodba. Tako smo en prizor denimo izpustili, drugi ni ustrezal ipd. Izkazalo se je, da več in bolj kot smo vadili, manj idej, ki sva jih z Liiso imela na začetku snovanja, je ostalo do končne različice.«
JS: Liisa Sofia Pöntinen je vlogo Sonje odigrala več kot odlično. Ali ste pri pisanju scenarija za glavno vlogo imeli v mislih prav njo?
JJ: »Pravzaprav je bilo ravno obratno. Kristian Smeds mi je besedilo poslal že kmalu po nastanku, a je potem leta in leta čakalo nekje na mojem računalniku. Kljub temu je bil tekst vedno nekje v moji podzavesti, saj gre za močno zgodbo. Ko sem pozneje sprejel mesto umetniškega direktorja Mestnega gledališča Lappeenrata, sem k sodelovanju povabil Liiso Sofio Pöntinen. Ker so se zanjo zanimala številna gledališča, sem ji v primeru privolitve v sodelovanje moral obljubiti, da se bom nekega dne kot režiser podpisal pod njen monolog. Tako me je nekoč vprašala, kdaj bo »nekega dne« postal realnost in kakšen naj bi ta monolog bil. Nekaj dni kasneje sem se spomnil na Smedsov tekst in ga pokazal Liisi. Nad besedilom je bila navdušena ravno tako kot sem bil sam, in imela sva cel kup idej o tem, kako zgodbo realizirati.«
***
Vsebino Biltenov 52. Festivala Borštnikovo srečanje in [B]bloga ustvarjajo študentke in študenti Akademije za gledališče, radio, film in televizijo ter mariborske in ljubljanske Filozofske fakultete.
Povezave:
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/intervju-jari-juutinen