Tatjana Brenčič Okorn / Foto: Osebni arhiv
Tatjana Brenčič Okorn je vzgojiteljica, po izobrazbi tudi učiteljica slovenskega jezika in knjižničarka, ki že slabih štirideset let, z največjim veseljem in ljubeznijo, v vrtcu vzgaja in uči, predvsem pa z gibom, glasbo in besedo spodbuja otroke k ustvarjanju in izražanju. Štafeto branja sodobne slovenske dramatike je sprejela iz rok Anžeta Okorna. S pomočjo SiGledalovega iskalnika je prebrskala bazo sodobnih slovenskih dramskih besedil in se odločila, da obiskovalcem portala v branje priporoči tekst Zakaj je polje jezero? Saše Pavček.
Tatjana Brenčič Okorn / Foto: Osebni arhiv
Presenečena sem in hkrati vesela in ponosna, da je moj Anže, »mojster besede«, kot ga je imenoval njegov predhodnik, štafeto predal meni. Ko sem ob delu vzgojiteljice študirala še slovenščino in knjižničarstvo, ni imel nič proti, ko sem mu, še ne petletnemu, ob pripravah na izpit, ob večerih, po obvezni pravljici, brala še o Sokratu, Platonu, Kantu ...
Če kaj, lahko po toliko letih izkušenj z gotovostjo zatrdim, da pripovedovanje oziroma glasno branje odraslih na tej stopnji nima le književnovzgojnih ciljev, pač pa se hkrati utrjuje otrokova čustvena vez s starši oziroma odraslim, ki mu bere ali pripoveduje, zato ga je treba spodbujati od otrokovih najzgodnejših let do zgodnje mladosti. Prepletenost fizičnega ugodja, občutka varnosti in estetske informacije v najzgodnejših letih je osnova, iz katere izhaja pozitivna naklonjenost do književnosti tudi v kasnejših letih samostojnega branja. Dostop do književnosti otroku omogočajo odrasli, najprej starši, potem vzgojitelj/-ica v vrtcu, učitelj/-ica v šoli in drugi. S pripovedovanjem krepimo otrokovo sposobnost poslušanja in koncentracije nasploh, širimo njegov domišljijski svet in s tem ustvarjamo temelje za večjo samostojnost in ustvarjalnost v razmišljanju, vplivamo na oblikovanje njegovega elementarnega estetskega okusa.
Ni naključje, da sem med besedili na portalu SiGledal izbrala delo vsem dobro znane igralke, pesnice in tudi avtorice dramskih in drugih besedil Saše Pavček – še en dokaz, da kovačeva kobila ni vedno bosa. Prav zaradi poklica, ki ga opravljam, sem izbrala njeno pravljico Zakaj je polje jezero? (Pravljica o skrivnosti Cerkniškega jezera), ki medtem, ko pripoveduje o ljubezni med rahločutno deklico in fantom, sinom sonca in gore, ki so ga kmetje nepravično pregnali z njegovega doma, pojasnjuje skrivnosti presihajočega jezera.
Priporočam jo vsem, še posebej vzgojiteljem in učiteljem, ne samo na Cerkniškem, saj Sašina pravljica v njenem, zame sicer na nekaterih mestih preveč arhaičnem jeziku, spregovori tudi o življenju nasploh, moralnih vrednotah, lepotah narave in ne nazadnje tudi o pomenu pripovedovanja in poslušanja in nam zato lahko – ob različnih priložnostih, v različnih obdobjih naših življenj – razkriva svoje različne pomene.
Dramatiko na predšolski stopnji nadomeščajo ogledi predstav, filmov, CD ipd. Četudi z malo izkušnjami, otroci opažajo – kot zmorejo le še redki/umetniki – zelo preproste ali pa zelo zamotane stvari, ki jih ne poznamo več ali pa jih še dolgo ne bomo spoznali – na nek čuden način mešajo resničnost in domišljijo. Brez težav prepoznajo glavne osebe. Zaznavajo in doživljajo dogajalni prostor ter glavne prvine gledališkega dogodka. Razumejo tudi potek dogajanja v predstavi. Že predšolski otroci pogosto izražajo svoje razumevanje besedila prek vživljanja v literarne junake, ki jih med spoznavanjem besedila tudi zaigrajo (dramatizirajo pravljico). Pri tem uporabljajo različne lutke (ki jih tudi sami izdelajo), hkrati pa doživljajo in oblikujejo tudi otroške gledališke in lutkovne predstave.
Pravljico sem prebrala na mah, šele proti koncu sem se zavedela, da berem v ritmu Sašinega značilnega – umetniškega – govora. Ob tej priliki se pridružujem čestitkam ob sprejemu letošnjega Borštnikovega prstana. Občudujem Sašine razsežnosti ustvarjanja, na vseh področjih umetnosti. Tokrat se mi kot pravljičarka, pripovedovalka postavlja ob bok spoštovanima in meni tudi zelo ljubima (Cerkničankama!) Ljobi Jenče in Anji Štefan.
Štafeto predajam dragi prijateljici in sodelavki Bojani Žohar, ki tudi verjame v tiste redke odrasle, ki še umejo doživljati, videti, slišati ali občutiti kot otroci ...
Povezava: Saša Pavček: Zakaj je polje jezero?
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/tatjana-brencic-okorn-bere-sodobno-slovensko-dramo