foto Petra Veber
Predstava se ukvarja z izgubljenostjo in bizarno brezizhodnostjo človeka, človeka kot posameznika in človeka kot samooklicanega vrhunca evolucije.
foto Petra Veber
Začne se na točki, ko človek ugotovi, da je pot, po kateri se je podal, zgrešena in brezpotna. Zato mu ne preostane nič drugega, kot da s hladnokrvnim priznanjem lastne zgrešenosti in s krutostjo samoobsodbe zbere dovolj poguma in moči za auto-reset, za samouničenje, za samoizničenje. Zgoreti na lastni grmadi! V tovrstnem dejanju ne gre za poraz ali predajo, uničevalska akcija preide v nekaj več, v ustvarjanje presežne vrednosti, v ohranjanje in preoblikovanje energije in ne v njeno izgubo. Preide v žrtvovanje! V samožrtvovanje, ki bo za vedno končalo in preseglo delitve na dobro in zlo, na črno in belo ter bo v meji, razliki med svetlobo in temo, med mano in tabo razprlo Drugost (naju obeh in vsega, kar naju obdaja). Drugost, ki je hkrati seme in pot, smer in vzklitje novega človeka. Samoizničenje, ki je hkrati slutnja rojstva lastne drugosti.
Samožrtvovanje človeka za obstoj človeštva.
Samožrtvovanje človeštva za preživetje življenja.
Ali kot slišimo v predstavi: »Postaviti lastno grmado za odrešitev človeka, nevrednega lastne smrti.«
O KONTEKSTU oziroma pogled v miselno zakulisje
Predstava se po vsebinski plati ukvarja z najosnovnejšimi in primarnimi vprašanji človeka in njegovega obstoja, vrača se na začetek spraševanj o smislu bivanja. Zato so tudi uprizoritveni principi okleščeni na osnovni element gledališča – na igralca, na telo v prostoru. Predstava postavlja igralca-umetnika za izhodišče ustvarjanja in se s tem distancira od »gledališča dramatike«, ki vztraja, da je izhodišče gledališke umetnosti drama oziroma literarno delo. S tem pa hote ali nehote postavlja gledališče kot vejo literarne umetnosti.
foto Petra Veber
Naša predstava gledališče vrača v domeno igralske umetnosti, ki presega veščino poustvarjanja dramskih likov in SPET postane vir in izhodišče same gledališke umetnine. Postavlja tezo, da se igralsko ustvarjanje ne sme ustaviti v grajenju iluzije. Igra od igralca zahteva več, zahteva, da se spusti v lastne globine neizrekljivega in iz njih izlušči esenco lastne resnice in smisla. Ki sta hkrati tudi Resnica in Smisel. Ker samo s prediranjem osebnega, intimnega se približaš in dosegaš univerzalno!
Mislim, da mora igralec-ustvarjalec preseči samozadostnost tako imenovane realistične podvojitve in se tudi z drugačnimi sredstvi spustiti v navidez nerealne globeli lastnih zgodb, resnic in zapletenih labirintov smislov in nesmislov. V skrivnost lastnih teles in njihove neopisljivosti.
Umetnost se rojeva v telesu in (v gledališki umetnosti) v telesu tudi ostane. Telo, ki ni več samo moje telo, temveč postane telo čiste prezence, telo sedanjosti, telo, ki je za hip rojeno v absolutni svobodi. V svobodi in iz nje živi svojo zgodovino bolečin in usedlin tega enega in vseh teles. Živi svoje drugo. Igralčevo telo, ki je žrtvovano, da postaja nikogaršnje telo in hkrati telo vsakogar izmed nas.
V predstavi so uporabljena lirična besedila naslednjih avtorjev: Thomas S. Eliot, Edvard Kocbek, Kristijan Muck in Jaka Lah.
Avtor in izvajalec: Jaka Lah
Glasba: Branko Rožman
Scenografija: Petra Veber in Jaka Lah
Oblikovanje luči: Petra Veber
Video: Barbara Kukovec
Zvezdana Novaković – glasbeni vokal
Petra Cirkovski – zven, šum
Povezave:
- Fotogalerija na SiGledal
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/rob-sveta-konec-igre