Oder kot igralnica

Avtor: Maša Radi

V svetu otroških predstav na odru velikokrat naletimo na lutke in ostalo likovno podobo, ki sta odmaknjeni od realnosti in nikakor nimata namena natančno poustvarjati vizualnega izgleda vsakdanjega sveta.


Foto: Urška Boljkovac

A če se pri nekaterih zdi, da gledamo likovno preoblikovano podobo realnosti, se v predstavi Medved in mali (Lutkovno gledališče Ljubljana) znajdemo v popolnoma fiktivnem okolju, ki nam vzbuja asociacijo na otroško igro. Tako scena kot lutke same ustvarjajo intimen in mehak svet (avtorica likovne podobe je Donna Wilson, scenografije pa Ajda Vogelnik), kar lahko pripišemo izbiri poglavitnega materiala, ki oder obdaja z vseh strani. Gre za blago različnih nežnih pastelnih barv, ki je oblikovano v stilu blazin, pridružijo pa se mu še velike vreče in tabureji iz pliša, ki oder pred našimi očmi spremenijo v igralnico.

V tem varnem okolju, kjer se zdi, da se nam ne more nič zgoditi, nam režiserka Ivana Djilas ponudi prisrčno srce ogrevajočo zgodbo o sprejemanju, drugačnosti in nenazadnje tudi netradicionalnem pojmovanju družine. Pripoved o mali goski, ki si za svojo mamo izbere medveda, ker je on prvi, ki ga zagleda ob izvalitvi iz jajca, je prirejena po uspešni slikanici Katje Gehrmann. Lutkovno gledališče Ljubljana s tem nadaljuje s svojo serijo uprizoritev, ki so nastala na podlegi že prej znane literarne predloge, a se v primerjavi z Bi se gnetli na tej metli? ne podvrže tipičnemu dramatičnemu poteku in težnji po pretirani energetičnosti, zato predstavlja pravo osvežitev v tem žanru predstav.

Čeprav nam zaradi takšne dinamike na trenutke postane malce duhamorno, pa to izvrstno rešijo zanimivi in unikatni scenski elementi, kot je na primer napeljevanje volnenih niti za upodobitev rečnega toka, ter odlična animacija poglavitnih likov (Maja Kunšič, Iztok Lužar, Urška Hlebec). Še posebej je na tem mestu potrebno pohvaliti Iztoka Lužarja kot medveda ter Majo Kunšič, ki v mali goski z natančnimi in izvirnimi gibi, ki jih spremlja tudi prisrčen tekst, ustvari dodelan lik, s katerim lahko hitro sočustvujemo. Tega ne more pokvariti niti kostumografija teh treh animatorjev, oblečenih v pisana zimska oblačila, ki jih naredijo preveč opazne v formatu predstave, kjer so tako ali tako ves čas animiranja vidni in pozornost z lutke hitro uide k opazovanju obrazne mimike.

Nekakšen potujitveni učinek, ki se doseže s to konstantno prezenco ter komičnimi vložki, v katerih igralci popolnoma izstopijo iz lutke, še bolj podpira pojmovanje odra kot igralnice, saj so nastopajoči le tisti, ki se z lutkami/igračami igrajo. Kot v eni izmed njenih prejšnjih predstav, Veveriček posebne sorte, se Djilasova tudi tokrat odloči za nevsiljivo zvočno podobo, ki s pomočjo raznih bobnov in ksilofonov nežno spremlja zgodbo in jo ob kakšnih trenutkih tudi popestri. Z Veveričkom jo povezuje tudi nevsiljujoč način podajanja sporočila, ki za razliko od mnogih otroških predstav tokrat ni podano na pladnju in zato pušča prostor za lastno interpretacijo, istočasno pa se izogne tudi nepotrebnemu in nenamernemu moraliziranju.

***

Tekst je nastal za festivalski blog, ki nastaja v okviru kritiško-novinarskega seminarja, ki v času 9. Bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije (Lutkovno gledališče Maribor) poteka v sodelovanju s spletnim portalom Koridor – križišča umetnosti in KUD Moment.

Mentorica seminarja in urednica bloga je dramaturginja in gledališka kritičarka Zala Dobovšek. Sodelujejo: Tjaša Bertoncelj, Katja Gorečan, Maša Jazbec, Maša Radi, Nika Švab, Benjamin Zajc

Povezava: https://lutkovnibienale2017.wordpress.com/


Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/oder-kot-igralnica