Foto: Toni Soprano
Vstop v dvorano in že smo priča igralki-performerki, ki goni kolo na vso silo.
Foto: Toni Soprano
Z vso proizvedeno energijo si odrsko luč, povezana na štiri majhne žaromete, proizvaja kar sama. In tako se prične zgodba o zmagi, premagovanju, zmagovanju in preseganju. Po uvodni faktično podprti prezentaciji o metabolizmu človeškega telesa se zgodba zasuka v vprašanje spopadanja z idealno telesno težo. Zmagovalci, kot trdi igralka, so namreč vedno v dobri formi. Zatem hitro preidemo h komentiranju športne igre, natančneje badmintona, kjer so v vlogo zmagovalk postavljene barbike, igralka pa komentira napet spopad. Prava zmagovalka seveda ni »Debela«, ampak »Suha«, saj so zmagovalci, kot trdi igralka, vedno fit.
In z zmago suhljate, idealne Barbie lutke že spoznavamo njeno zmagovito, popolno življenje, opisano in ovenčano z vsemi možnimi opisi, ki jih je najpogosteje mogoče najti v revijah ali oddajah o modernem, trendovskem načinu življenja. Zmagovalci, kot pravi igralka, imajo vse, od popolne samozadostne družinske hiše do biorazgradljivih posodic za pasjo hrano. Med vsem tem pa igralka v zmagovalsko zgodbo Barbie lutke Viktorije vpelje še »drugo oko«, kamero. Kamera, ki na platno in hkrati na televizor gledalcu projicira nekakšno erotizirano seciranje različnega sadja, ki bo kasneje postal sestavina za zmagovalni smuti. V vso to surovo-humorno enciklopedično orisovanje modernih tipov zmagovalcev se prikradeta še zgodba o Viktorju, neizmernemu frajerju v podobi jajca, ki je do svoje jajčne ženske polovice celo tako pozoren, da se ji nikoli ne oglaša na telefon.
Po besedah igralke naj ne bi vedeli, ali zaradi tega, ker ljubi Viktor ne bi vedel, kaj reči, ali zato, ker so njegove misli pregloboke in jih tako ali drugače nihče ne bi razumel. A vsak Viktor, Zmago ali Venčeslav se slej kot prej znajde na preizkušnji. Treba je preveriti slehernikovo konsistentnost – jajčastega Viktorja je treba zmleti v smuti. Zmagovalec si, če imaš jajca in če piješ smuti. Zmagovalec postaneš, ko se znaš vesti v boksarskem ringu in ugonobiti tekmeca. Nokavt drugega (ali Drugega?) je neizbežen za lastno samoohranitev. Dokler na koncu ne pozvoni telefon in igralka se nanj med srkanjem pripravljenega smutija (tako kot jajček Viktor!) ne oglasi. Ali ne ve, kaj reči, ali pa so njene misli pregloboke, da bi jih kdo razumel?
Ustvarjalni ekipi avtorskega projekta Viktorija 2.0 v produkciji KUD Moment in GT22 je uspelo temo zmagoslavja, zmage in zmagovalcev prikazati na brutalno inovativen način (vsaj za slovensko občinstvo). Seveda se te tematike vsakodnevno dotikamo, a domišljeno prepletanje dramskega, performativnega, lutkovnega in video-tehnološkega je v tej predstavi privedeno do točke, ko se s skorajda nenehnim prikazovanjem uničevalne moči (kaj vse si performerka dovoli izvajati nad svojim telesom, nad barbikami, sadjem, jajci in nazadnje še z ogromnim pokvečenim plišastim medvedom) obenem potihoma rojeva ustvarjalna moč.
Igralka in performerka Zala Ana Štiglic iz sebe, iz prostora, iz lutk, predmetov in tehnoloških pripomočkov, za katere gre pohvala ekipi likovnih in scenskih umetnikov, ustvarja nepopisno asociativno polje, iz njega pritegne smeh, ironijo in se ne nazadnje izkaže za talentirano mlado igralko, ki ji je ta gledališka, lutkovna oz. performerska tehnika več kot pisana na kožo. Hkrati je predstava, ki je sicer del dvoletnega GT22 projekta Izštekani, vključujoč štiri avtorske predstave in eno skupinsko, dokaz, da režisersko-dramaturški tandem Zorana Petroviča in Mareka Turošíka deluje kvalitetno tudi na področju lutkovnega gledališča, ki ni namenjeno prvotno mlajši oz. otroški publiki. Z Viktorijo 2.0 letošnji bienale pričuje, da je prihodnost lutkovnega gledališča, ki presega okvire klasičnega in ustaljenega ter se poigrava z drugimi uprizoritvenimi možnosti, še lahko svetla.
***
Tekst je nastal za festivalski blog, ki nastaja v okviru kritiško-novinarskega seminarja, ki v času 9. Bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije (Lutkovno gledališče Maribor) poteka v sodelovanju s spletnim portalom Koridor – križišča umetnosti in KUD Moment.
Mentorica seminarja in urednica bloga je dramaturginja in gledališka kritičarka Zala Dobovšek. Sodelujejo: Tjaša Bertoncelj, Katja Gorečan, Maša Jazbec, Maša Radi, Nika Švab, Benjamin Zajc
Povezava: https://lutkovnibienale2017.wordpress.com/
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/nokavt-klasicni-lutkovni-obliki