Marinka Poštrak / Foto: Egon Pertot Kukenberg
Dramaturginja in umetniška vodja Prešernovega gledališča Kranj Marinka Poštrak je štafeto branja sodobne slovenske dramatike sprejela iz rok Darje Reichman. S pomočjo SiGledalovega iskalnika je prebrskala bazo sodobnih slovenskih dramskih besedil in se odločila, da obiskovalcem portala v branje priporoči tekst Simone Semenič Jaz, žrtev.
Marinka Poštrak / Foto: Egon Pertot Kukenberg
Draga Darja, hvala za izziv! Težko se je odločati, ker je seznam tekstov res obsežen in izzivalen! Tokrat sem se odločila, za tekst, ki me je ta hip najbolj nagovoril!
Ob preletu tekstov na portalu SiGledal sem se ustavila ob tekstu Jaz, žrtev Simone Semenič. Uprizoritev v njeni interpretaciji sem pred nekaj leti videla na Tednu slovenske drame. Takrat me je njen performans zadel v živo. Zelo živo se tudi spomnim, da ji je takrat eden izmed naših igralcev po predstavi čestital in rekel, da si je zgodbo super izmislila, ker če bi bila resnična, ne bi bila tako zanimiva in verjetna ... a mu je Simona odgovorila, da je resnična in avtobiografska! In prav to je tisto, kar me je pri njeni izpovedi pretreslo ... direktnost, iskrenost in hkrati literarna virtuoznost ter neverjetna distanca. Samoironija, samorefleksija! Brez blefiranja!
Zato sem ga prebrala še enkrat, da bi se ponovno prepričala o svojih občutkih ... in ob branju sem doživela isto. Jaz, žrtev je zame najboljši slovenski feministični tekst. Karkoli to že pomeni in kakorkoli že to zveni arhaično!
Zakaj? Ker govori o tem, o čemer ženska običajno molči!
Ker spregovori o ženski, ki noče biti žrtev, čeprav ima vse pogoje za to »vlogo«. O tem spregovori Simona odkrito, brezsramno in literarno virtuozno v enem samem nonšalantnem zamahu. Simona v svoji izpovedi poruši vse stereotipe o ženski kot seksualnem objektu in ženski materinski vlogi. Skozi odkrito izpoved, ki teče v nezadržni monološki formi kot brutalno intimna pesem, se razgali do obisti, kot tudi svet, v katerem živi, da bi vzpostavila sebe in žensko nasploh kot samoreflektirajoč subjekt, ki ne pristaja na vlogo žrtve. Čeprav ji je določena!
Kot žensko, ki je drugačna. Ki je absolutno samosvoja. Kot žensko, ki je diametralno drugačna, kot jo predstavljajo običajni družbeni in medijski stereotipi. Kot žensko, ki je zaznamovana z boleznimi že od otroštva, kar je v tej družbi še vedno tabu. Kot žensko, ki se bori za svoje človeško dostojanstvo v sistemu, ki njeno dostojanstvo nenehno tepta in ignorira. Kot žensko, ki je dejansko žrtev, a se proti temu neprestano bori in si tega statusa nikakor noče priznati! Proti temu se bori s poezijo, z jezikom, z dramatiko in dramatičnim življenjem samim ... in seveda tudi s humorjem. Ker drugače ne bi v tem svetu, med temi ljudmi, v tej srenji preživela, kaj šele uspela!
Njena pisava je kot dinamit. Napeta kot lok. Stilno izpiljena in izčiščena. Tekoča in dinamična, ki si je zadala za cilj, da pove svojo intimno zgodbo »žrtve« vsem v »fris« brez patosa. Toda ker je ženska kot žrtev tabu, je Simona v svoji zgodbi seveda samoironična. Saj dobro ve, da je ženska kot žrtev v tej družbi moteč, celo neprijetno siten in tečen element, skratka napaka ... Kar seveda govori o družbi in o svetu, ki se pretvarja, da ženske kot žrtve ni! In če že je, naj o tem – za božjo voljo – molči!
In prav zato o tem Simona v svojem tekstu tako brezsramno (spre)govori! Upam, da bo njen tekst kmalu navdihnil kakšno »noro« in drzno igralko, umetniško voditeljico ali voditelja s pristankom direktorja/-ice, režiserja ali režiserke.
Težek, a izzivalen podvig! Še posebej po Simonini uprizoritvi!
Štafeto predajam Robertu Waltlu, ker daje na repertoar Mini teatra zelo zanimive slovenske novitete.
Povezava: Simona Semenič: Jaz, žrtev
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/marinka-postrak-bere-sodobno-slovensko-dramo