Foto: Peter Giodani
Študentska kritika|Nejc Gazvoda: VRANJA VRATA. Režija Aleksandar Popovski, Mestno gledališče ljubljansko, premiera 11. 5. 2017 – Gledališka kriminalna nadaljevanka – nekaj povsem unikatnega in predvsem zelo razburljivega.
Foto: Peter Giodani
Spremljanje nadaljevanke v živo v intimnem prostoru Male scene MGL zagotovi še večje vživljanje v sam žanr in zgodbo. Začetek uprizoritve že takoj jasno nakaže, da gre za kriminalno uprizoritev, zraven pa tudi vsa scenografija, luči, video in snemanje s kamero spodbudijo gledalca, da si uprizoritev pozorno ogleda vse do konca.
Dobro finančno preskrbljena družina Žakelj živi v lepi hiši nekje na Dolenjskem. Ida se po daljšem obdobju vrne iz Londona in spozna sestrinega novega fanta Anžeta. Ida in Neža se spreta, Neža pa nato odide z Brinom, ki je njen bivši fant. Brin še pred tem Idi omeni Vranja vrata, ki so ga neizmerno zaznamovala. Potem ko Brin in Neža izgineta, se stvari začnejo dodatno zapletati. Že naslednji dan policija najde moško truplo, zato zaslišijo vse potencialno osumljene. Vidno pretresena družina Žakelj je prepričana, da je za Nežino izginotje kriv Anže. Ker je France Žakelj zelo vpliven človek, da Anžeta brez dokazov zapreti. Ko se Anže vrne iz zapora, pridejo na dan nove skrivnosti. Z Nežo naj bi imel razmerje tudi Anžetov oče, le-ta pa zaradi sinovih očitkov naredi samomor. Po tem pripetljaju se zdi, da so se zopet znašli na točki nič, saj še vedno ne vedo, kje je Neža, niti kdo je kriv za njeno izginotje. Nežina sestra Ida se na vse pretege trudi, da bi izsledila kakršnokoli sled, ki bi vodila do njene sestre, pri tem pa naleti na čudne stvari. Polona umre v prometni nesreči, Ida in Anže pa se znajdeta v Vranjih vratih. Ida na koncu spozna, da je njen oče tisti, ki nosi vranovo masko. Na koncu smo priča Anžetovi smrti, umre pa tudi France Žakelj. Ida spozna, da je njen oče zblaznel in da je on krivec za vse slabe stvari, ki so se dogodile v družini Žakelj, zato ga ubije. Kljub vsemu napetemu dogajanju, ki jih na koncu dodatno začinijo še streli pištole, pa Vranja vrata pustijo še veliko prostora za domišljijo. Vranja vrata so še naprej skrivnostna in dopuščajo možnost, da se lahko zgodi še marsikaj.
Najbolj mi je ostala v spominu Ida (Mia Skrbinac), saj sem mnenja, da je odlično odigrala vse prizore, še zlasti so se njene igralske sposobnosti pokazale pri Nežinem izginotju, takrat je bilo jasno razvidno, kako trpi. Še zlasti veliko bolečino je čutila takrat, ko sta jo starša krivila za vse, kar se je Neži hudega zgodilo. Ti prizori so bili zelo čustveno in prepričljivo odigrani. Tudi ostali igralci so zelo korektno odigrali svoje vloge. Idina in Nežina mama je tipična ženska, ki ji ni mar za dobre odnose med družinskimi člani, ampak ji je bolj pomembna dobra materialna preskrbljenost in to, kako bodo izpadli pred drugimi ljudmi. Tudi France se zanima samo za kariero in lasten ugled v družbi, za družino pa si ne vzame veliko časa. Omenila bi tudi Kristino (Tjaša Železnik), policistko, za katero menim, da je odlično odigrala vlogo uradne osebe. Skozi preiskavo umora se vidi, da je resno vzela nalogo v svoje roke.
Scenografija se je uspešno spreminjala in prilagajala odvijanju na odru. Dnevna soba, policijska postaja in Vranja vrata, vse je bilo v skladu s tekstom. Snemanje s kamero nam približa čustveno vživljanje igralcev in nas še globlje popelje v samo dogajanje na odru. Maketa pa vzbuja še dodatno mero skrivnosti.
Konec uprizoritve me je do neke mere pomiril, še zlasti zaradi tega, ker sta sestri Neža in Ida končno skupaj, veseli in srečni. Po drugi strani pa Vranja vrata puščajo veliko možnosti za domišljijo in poskrbijo, da se lahko zgodi še marsikaj. Nejc Gazvoda in režiser Aleksandar Popovski dobro prikažeta to dvojnost - na eni strani srečen konec in na drugi strani polno odprtih vprašanj, na katere nismo dobili odgovora. Vsekakor pa pomiri dejstvo, da je Neža živa, tega vse do zadnjega prizora nismo uspeli izvedeti.
Meni je uprizoritev pustila velik pečat, še zlasti zato, ker še nikoli nisem gledala kriminalne nadaljevanke v živo. Vse je imelo svoj smisel in vse je bilo na svojem mestu. Menim, da je ustvarjalcem uprizoritve uspelo, uspelo je gledalcem približati to posebno, za nas povsem novo zvrst. Po odzivih sodeč so bili gledalci zelo navdušeni in verjamem, da bi si vsi želeli, da bi bilo še več tovrstnih nadaljevank, predvsem pa takih, ki bodo navduševale, tako kot je to uspelo Vranjim vratom.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/dnk-vranja-vrata-3