Anja Krušnik Cirnski / Foto: Osebni arhiv
Dramaturginja Anja Krušnik Cirnski je štafeto branja sodobne slovenske dramatike sprejela iz rok Petre Pogorevc. S pomočjo SiGledalovega iskalnika je prebrskala bazo sodobnih slovenskih dramskih besedil in se odločila, da obiskovalcem portala v branje priporoči tekst Neje Repe Zbiralci kosti.
Anja Krušnik Cirnski / Foto: Osebni arhiv
"If there's any town this world would be better without, this is it." (Dogville)
V branje bi priporočila besedilo Zbiralci kosti Neje Repe. Že ko v dramatis personae vidimo, da v besedilu nastopijo kosti, ki imajo človeška imena, nam postane jasno, da gre – vsaj do neke mere – za groteskno podobo. V besedilo vstopimo skozi strniševsko obrnjeno moralo detabuizirane smrti v gogovski kolektiv. Besedilo se začenja z izkopom kosti, kar bralcu takoj narekuje, da so izkopali tudi svoje skrivnosti. Lovrenc, nekakšen vodja, jedro vasi in njenega kolektiva, ustvarja ritual smrti, katerega zavetnica je sveta Ivana. Ta, ki vaščane kasneje popelje v boj, asociira na Ivano Orleansko, s tem pa besedilu odpira razsežnost verskih zablod (seveda pa je vprašanje, ali je verska zabloda res zgolj zabloda ali pa zgolj izgovor za zlo).
Lovrenc, ki je najbrž ubil ženo, gotovo pa še mnoge druge, je klasičen patriarhalni vodja vasi, obenem pa tudi sili (bolj ali manj) svojo hčerko Sašo v spolne odnose. Incestuozni odnos, obenem pa popolno zavračanje meščanskega in tujega seveda orisujeta slovenstvo, a ne zgolj skozi prizmo vaščanskega obrekovanja in pasivnosti, temveč sta – simbolično – prikaz naše lastne nacionalistične incestuoznosti in gogovske patologije. Saša, ki je poleg imaginarne svetnice Ivane edini pomembnejši ženski lik, se zdi razpeta med ljubeznijo, dobrim, Natanom in incestom, zlom, očetom. A bolj ko jo spoznavamo, bolj vidimo, da je ona tista, ki je zlo sprejela in ve, da mu ni moč uiti – kot mu ne mora uiti njen ljubimec Natan pa tudi ne njen bivši partner Toni ali pa Herman.
Ta tris moških likov je zanimiv predvsem zato, ker naj bi bili zunaj vaške skupnosti, tris neupogljivih: Natan, tridesetletni postajni načelnik, Herman, vojak, in Toni, politik, ki naj bi rešili situacijo barbarskega izkopavanja kosti, ki je obsedlo vas. Natan, tujek, nedavni prišlek, je zunanje oko, ki lahko vidi patologijo vasi in lahko zato intervenira. Obenem pa se mu – tako kot Lovrencu – prikazuje Ivana, ki ga z boleče klišejskim, a zgovornim ženskim 'orožjem', seksom, vedno bolj transformira v enega izmed njih – do te mere, da jo udari. Zgrožen nad sabo se odloči za odhod, za beg. Ali kot mu reče Saša: »Zaničuješ nas. Ampak mi smo vsaj sposobni pogledati v obraz svojim žrtvam. In svojim mučiteljem. Ti ne. Ti misliš, da si dober, boljši od nas. (...) Bolje je biti bolan kot strahopeten.«
Natan s svojo odločitvijo ponovi Tonijev vzorec, ki ga je skupaj s to vasjo v preteklosti pustil tudi Sašo. Seveda Toni v vas ni sprejet, po Lovrenčevo zaradi »pomeščanjenja«, čeprav gre v tem za kršitev pravila tesnega kolektiva, skoraj gogovskega kolektiva. Najbolj tuj temu kolektivu pa je hladnokrvni, trezni vojak Herman. Prav ta lik, ki skorajda raztrešči Natanovo lobanjo in čigar vojaki v spopadu pobijejo vso vas, nam govori, da zlo ni zgolj oskrumba mrtvecev ali uboj žene ali incest znotraj nekega kolektiva, o katerem lahko moraliziramo, temveč je tudi zunaj, zunaj nas, zunaj naše skupnosti, vsesplošno človeško.
Besedilo se končuje z dogvillovskim pobojem zla, ki spominja na vojne in povojne poboje. Saša reče: »Tvoji vojaki so živali.« Ali so večje ali manjše živali, kakor med seboj pobijajoči se vaščani? Besedilo se tako konča v gogovski brezizhodnosti. Zbiralci kosti pa nas vendarle ne puščajo s trditvijo, da je naš svet pač brezizhoden, da je zlo pač zlo in da se je bolje sprijazniti, temveč nas pusti z vprašanjem ... Ali je zlo, ki ga zatremo z zlom, res izničilo zlo? Ali bolje, se to zlo prenese na nas, je okužba, ki ji ni zdravila? In predvsem – kje se začne začarani krog tega neopisljivega, a konkretno uničujočega zla? Mogoče pa bi si moral tudi poslednji preživeli pognati kroglo v glavo, da bi lahko začeli znova. Iz niča.
Štafeto predajam dramaturgu in asistentu na novogoriški univerzi Roku Andresu zaradi njegovega natančnega poznavanja slovenske sodobne dramatike ter strokovnega in izostrenega branja dramskih besedil in gledališča.
Povezava: Neja Repe: Zbiralci kosti
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/anja-krusnik-cirnski-bere-sodobno-slovensko-dramo