Vzporedno s Tednom slovenske drame je potekala tudi delavnica dramskega pisanja.
Tudi v Sloveniji smo priča poplavi raznih šol in delavnic kreativnega pisanja. Ali se dejansko lahko naučimo napisati dramo, ki bo dobra, uspešna, uprizorljiva...., ki bo morda dobila Grumovo nagrado?
KIM KOMLJANEC
Kot vsake spretnosti, umetniške ali neumetniške, se tudi pisanja dramatike priučimo, vprašanje je le, ali se tega lahko naučimo od drugih ali le od samih sebe, skozi lastno delo. Prav zato, kadar sama vodim delavnice, udeležence spodbujam k individualnemu delu, k pisanju samemu. Dvomim, da lahko na vprašanja, ki se avtorju porajajo ob pisanju, odgovori kdor koli drug kot pisec sam. Na nekatera tehnična ali metodična morda že, tiste najtežje odgovore pa daje pisanje samo. Novih vprašanj tako ali tako ni nikdar konec: vedno se učimo, po mojem tudi, ko pišeš stoto ali tisočo dramo, si še vedno zastaviš kako novo, neodgovorjeno vprašanje. Če bom kdaj poznala odgovore na vsa vprašanja, mi bo verjetno pisanje postalo dolgočasno. Kaj pa je to »dobra«, »uprizorljiva«, »uspešna« drama, drama, »ki bo dobila Grumovo nagrado«, je pa dokaj smešno vprašanje. Kritiki in nagrade so tam zunaj, podeljujejo jih neke bolj ali manj naključne komisije z nekimi bolj ali manj arbitrarnimi kriteriji. V Sloveniji je dramatik uspešen že, če dobi od teatra, kamor pošlje svoje delo, sploh odgovor, ne glede na to kakšen ta odgovor je. Vzvišenost uprizoritvenih poklicev nad pisci, je tukaj neverjetna, odkar živim in pišem v Angliji, vidim to še toliko bolj jasno, zato se je o kvaliteti dramatike v Sloveniji zelo težko pogovarjati, oziroma to po navadi ni dialog, temveč bolj glas vpijočega v puščavi. S tem pa se naša dramatika ne razvija, ampak stagnira. Škoda.
TOMI JANEŽIČ
Po mojem mnenju gre za vprašanje, ki se ne tiče zgolj dramskega pisanja, temveč umetnosti in poučevanja umetnosti nasploh. V umetnosti obstaja del (ali aspekt), o katerem je moč govoriti in drugi, o katerem je težko kaj reči.
Prvi del/aspekt je, pogojno rečeno, v zvezi z obvladovanjem nekega področja. In v nekem smislu je verjetno ta del mogoče trenirati. Zaradi tega obstajajo šole. Predvidevamo, da se s časom človek lahko česa nauči v umetniškem polju, v katerem deluje. Ali da morda vsaj razvije zavest o določenih principih, zaradi katerih se morda lahko lažje znajde ali bolj razume ali lažje ustvarjalno manipulira s sredstvi določenega umetniškega polja. To je polje veščine. Polje obvladovanja ali tehnike (v izvornem grškem pomenu besede). To polje je povezano z delom in treningom. Povezano je z urjenjem in učenjem. Napačno pa bi bilo misliti, da je s tem moč doseči vse.
Drugi del/aspekt umetniškega ustvarjanja, ki je dejansko neločljiv od prvega, ostaja namreč nekakšna skrivnost, s katero je človek vedno znova soočen. Gre namreč za dar. Nekaj je podarjeno in umetnik se zaveda, da tega ni moč proizvesti s trudom. Umetnost je v tem aspektu ali v samem bistvu milost. Ne obstaja šola, ki bi ustvarjala genije in ne obstaja šola, ki bi geniju preprečila njegovo ustvarjanje.
V nekem pogledu je umetnik močen, v drugem nemočen. V nekem pogledu se uči, v drugem je vedno na začetku. V nekem smislu vedno več ve, v drugem (morda bistvenem smislu) nikoli ne ve. Reči, da se je umetnosti mogoče učiti ali da je umetnost mogoče poučevati, je resnica in laž hkrati.
Napačno bi si bilo misliti, da nekaj veš o svoji umetnosti kot to, da bi se pretvarjal, da ne veš.
Kako torej govoriti o vsem?
O nekaterih rečeh, se zdi, ni vredno govoriti, ker ne zajemajo bistva, o tistih drugih je težko kaj reči...
Zdi se, da je potrebna zavest o obojem.
Povezave:
- Kim Komljanec na Geslu
- Kim Komljanec na Repu
- Tomi Janežič na Geslu
- Tomi Janežič na Repu
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/ali-se-lahko-naucimo-dramskega-pisanja