Foto: Nejc Saje
Mala šola kritike|ČLOVEK, KI JE GLEDAL SVET. Režija Žiga Divjak. Slovensko mladinsko gledališče. Premiera 22. 1. 2017
Foto: Nejc Saje
Človek, ki je gledal svet režiserja Žige Divjaka je predstava, ki ji brez velike pompoznosti uspe prikazati in opozoriti na dandanašnjo situacijo. Gre za ustvarjalčev avtorski projekt, ki je nastal v sodelovanju z nastopajočimi (Katarina Stegnar, Anja Novak, Matija Vastl, Ivan Godnič, Sara Dirnbek, Gregor Prah) in predstavlja odgovor mladega režiserja na dandanašnjo situacijo. Kljub temu, da v predstavi nikoli ni izrečen neposreden komentar, pa selekcija izbranih prizorov govori sama zase in s tem pusti gledalcu možnost, da se do teme uprizoritve opredeli sam. Pred nami se nizajo prizori, prikazujoči najrazličnejše zgodbe ljudi iz celega sveta, ki v nas vzbujajo simpatijo ali pa se z njimi močno poistovetimo. Od kitajskih tovarn, sirske revolucije pa do prodajanja samega sebe na trgu dela, vse to so teme, o katerih lahko vsakdan poslušamo v medijih, a tukaj niso zapakirane v nerazumljiv strokovni jezik in številke, temveč so pred nami posamezniki, ki čutijo posledice vsega razvoja moderne družbe.
Med te fiktivne zgodbe so vpete tudi osebne zgodbe igralcev, opremljene s fotografijami, kar igralcev ne predstavi le kot izvajalcev teksta, ampak pomaga prebiti razdaljo med gledalci in njimi ter tako postanejo aktivni podajalci sporočila predstave; jasno nam je, da vsebina predstavlja tudi njihove osebne nazore. Scenografski pristop je precej minimalističen, oder se nikoli ne zdi prenapolnjen, scenskih rekvizitov pa je vedno dovolj, da je jasen prostor dogajanja. Režiser je v sodelovanju s scenografijo (Tina Pavlović) dokazal, da se včasih beseda lahko umakne podobi, ki je zaradi našega vizualnega dojemanja sveta včasih še bolj pomenljiva. Trenutki, ki prikazujejo umetno opraševanje japonskih češenj ali pa astronavta v vesolju, so popolnoma razumljivi vsem, zaradi močne vizualne podobe in nenavadne lepote barvne sheme in postavitve v prostoru pa se vtisnejo v spomin.
Vodilna misel tega projekta, ki pravi, da počasnega propadanja sproti ne opazimo, zaznamo ga le, ko postane neizbežno, neposredno korespondira tudi z dolžino in tempom predstave. Ves čas se nam namreč zdi, da gledamo mnogo kratkih prizorov, ki jim ni videti konca, a z bližanjem zaključku avtorji s stopnjevanjem čustvene intenzitete dosežejo, da videno sami pri sebi osmislimo in samoreflektiramo naš odnos do sveta danes. Kljub preprostosti zgradbe predstavi uspe tisto najpomembnejše: predati sporočilo vsakomur, ne glede na to, kakšno je njegovo ozadje. Žiga Divjak tako dokazuje, da ne potrebujemo vedno spektakla, ampak je včasih dovolj le vrnitev na nek bolj osnoven, zreduciran in nemetaforičen način prikazovanja, kar je v dandanašnji poplavi metafor, adaptacij in aktualizacij dobra osvežitev tako za gledališče kot za publiko.
***
V rubriki Mala šola kritike objavljamo prispevke seminarja Mala šola kritike, ki poteka pod okriljem Lutkovnega gledališča Ljubljana (www.lgl.si) in v sodelovanju z Društvom gledaliških kritikov in teatrologov (www.dgkts.si). Udeleženci/ke reflektirajo lutkovne, mladinske in (post)dramske uprizoritve.
Urednica bloga in mentorica seminarja: Zala Dobovšek
Povezava na blog Mala šola kritike: https://malasolakritike2016.wordpress.com/
Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/manj-je-vec-1