Foto: Boštjan Lah, Matej Kristovič
Urediti se, pripeljati se do gledališča, odložiti plašč, klepet z znanci, trganje vstopnic, zasesti svoj sedež, umiriti se in predati ves svoj fokus dogajanju na odru.
Foto: Boštjan Lah, Matej Kristovič
Nato luči, aplavz, prevzeti plašč, morda popiti kozarček z znanci in potem … domov, vsak na svoje, živeti, obogateni z izkušnjo predstave. Vse to spada k ritualu, k družbenemu konsenzu, ki ga sooblikujemo ob obisku gledališča. Izven dvorane, izven predstave, smo mi, gledalci, ljudje, kakršne se poznamo oz. kakršnih smo se navajeni.
Specifika gledališča pa je tisto, kar se zgodi vmes. Kar se zgodi z gledalcem med predstavo. Kar stori med to ekskluzivno individualno izkušnjo, ki jo deli s celotno dvorano takrat prisotnih. Ja, tudi vsakdanjost je individualna izkušnja, deljena z ljudmi tukaj in zdaj, pa vendar je gledališka izkušnja nekaj izjemnega. Je popolna predaja fokusa na sočloveka, na nastopajočega, ki nam nekaj sporoča. Je umik sebe za to, da bi poskušali doumeti drugega. Je izničenje sebe za sočloveka, ki se izničuje za nas. In vendar sta oba vseeno tu, vseeno prisotna. Oba se gradita z odmikom, s tistim, kar nista sama in kar ni drugi, kar je vmes. Vseeno cela, a umaknjena, da naredita prostor tistemu, kar je med njima. Komunikaciji, ki nastaja ob trku njunih svetov.
Gledališče je trk svetov, je ustvarjanje svetov na prelomu. Je množenje izkušenj, ki nastajajo ob umiku, ob odsotnem. Ob specifiki individuumov. Neskončno intimna izkušnja, ki jo delimo z neznanci, z ljudmi. In ki jo ustvarjamo sami sebi neznanci, sami sebi ljudje. In ki nas dela tujce, soobstoječe tuje svetove.
***
Vsebino Biltenov 51. Festivala Borštnikovo srečanje in [B]bloga ustvarjajo študentke in študenti mariborske Filozofske fakultete, ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in zunanje prostovoljke.
Povezave:
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/tujost-izjema-predstava