Lado Kralj, Milan Jesih in Gašper Troha / Foto: Arhiv SLOGI
Med letoma 1943 in 1990 je v slovenskem gledališču izjemen razmah doživela politična dramatika, družbenopolitični teksti, kot jih danes ni možno videti. Kot je na včerajšnjem pogovornem večeru dejal eden vidnih akterjev tistega obdobja Milan Jesih, si pravzaprav ne zna predstavljati, kako bi lahko gledališče danes sploh gradilo družbenost.
Lado Kralj, Milan Jesih in Gašper Troha / Foto: Arhiv SLOGI
Na pogovoru, ki ga je Slovenski gledališki inštitut pripravil ob izidu knjige Gašperja Trohe z naslovom Ujetniki svobode: Slovenska dramatika in družba med letoma 1943 in 1990 (založba Aristej), je dejal, da si tudi ne zna predstavljati, kaj bi v gledališču danes lahko politično provociralo.
Troho, ki v svoji knjigi raziskuje odnose med slovensko dramatiko in gledališčem na eni ter oblastjo na drugi strani, je po njegovih besedah predvsem zanimalo, kako je lahko gledališče, ki je bilo tako družbeno kritično, doseglo tako neverjeten razcvet ter uživalo podporo oblasti in družbeni ugled.
Šestdeseta leta minulega stoletja, ko sta v gledališko življenje vstopila oba njegova nocojšnja sogovornika, poleg pesnika, dramatika in prevajalca Jesiha še literarni in gledališki kritik, teatrolog, dramaturg, prevajalec in pisatelj Lado Kralj, je Troha označil kot obdobje zavezništva med oblastjo in gledališčem. Obenem je bilo to obdobje, ki je pripeljalo vse glavne tokove evropske dramatike v slovensko književnost.
Kot je dejal Kralj, je z današnjega vidika odnos med gledališčem in oblastjo v tistem času res videti kot zavezništvo, je pa res, da sta obe strani potrebovali ena drugo. Eksperimentalno gledališče je izhajalo iz predpostavke, da je upravičeno do javnih sredstev, oblast pa je tudi imela svoje račune, pred Zahodom je hotela obveljati kot mehek komunistični sistem, ki ne zatira svojih ljudi.
Se je pa ob tem, kot je poudaril Kralj, disidentskim gledališčem zdelo, da je treba nenehno premikati meje. Ves čas je bila prisotna igra, koliko si kdo upa, rezultati pa so bili zelo spremenljivi - kakšno gledališče je bilo kdaj tudi zaprto. Socialistične dežele so bile tudi ponosne na to, da ni bilo cenzure. So pa seveda obstajali drugi mehanizmi, ki so delovali kot cenzura, a so bili veliko bolj prikriti, je dodal.
Sedemdeseta leta so pomenila vzpon drame absurda. Med dramatiki je stopil v ospredje mlajša generacija, ki jo je vodil Dušan Jovanović, sledili so mu Jesih, Rudi Šeligo in Pavel Lužan. Že ob koncu 60. let je nastalo in tudi propadlo Gledališče Pupilije Ferkeverk, neposredno za njim pa sta v začetku 70. let nastali še dve gledališki skupini, najprej EG Glej in nato Pekarna.
Jesih je bil, kot je dejal, v času Pekarne še v letih, ko človek predvsem išče pozornost in je zanjo pripravljen narediti marsikaj. Notranja politika ga tedaj po njegovih besedah sicer ni zanimala. "Bili pa smo nezadovoljni in malo uporniki brez razloga," je dodal.
Že konec 70. let je začel Jovanović v svojih dramah zelo neposredno govoriti o travmatičnih točkah socializma, vendar je oblast le redko reagirala. V 80. letih minulega stoletja pa so deli nekdanje Jugoslavije tekmovali med seboj, kje je več svobode in gledališče je bilo po besedah Trohe eno od zelo pripravnih polj, kako to narediti.
Danes se, kot je dejal Troha, zdi, da je gledališče po številu premier in obisku v odlični kondiciji, v smislu družbene relevantnosti pa se zdi, kot da ne najde naslovnika. Kralj težavo vidi v tem, da smo danes zasuti z informacijami, zato dvomi, da kakšno še vzamemo resno.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/na-gledaliskem-institutu-pogovor-o-politicnem-gledaliscu-na-slovenskem