Mojca Kranjc (na sredini) / Foto: Arhiv 49. Festival Borštnikovo srečanje
Društvo slovenskih književnih prevajalcev je letošnjo Sovretovo nagrado včeraj podelilo Mojci Kranjc za prevod romana Alexa Capusa Švindler, špijonka in človek z bombo. Kot je povedala Kranjc, ji je Capus zelo ljub avtor, zato je še posebej vesela, da je Sovretovo nagrado dobila ravno za prevod njegovega romana.
Mojca Kranjc (na sredini) / Foto: Arhiv 49. Festival Borštnikovo srečanje
Na prireditvi je ob prejemu nagrade med drugim dejala, da je v naravi dela prevajalcev, da stojijo za avtorjem, da so avtorjev medij. Za to senčno eksistenco pa so imenitno nagrajeni z nekajmesečno družbo artikuliranih in izobraženih ljudi, ki nam v svojem pisanju pomagajo razumeti svet.
V pogovoru z Andrejem Blatnikom, urednikom Cankarjeve založbe, pri kateri je nagrajeni roman izšel, je povedala, da mora biti pri odločitvi, ali sprejme neko knjigo v prevajanje, izpolnjen ta pogoj, da ima sama občutek, da bo lahko sledila avtorju.
Capusov roman opisuje tri zgodovinske osebnosti iz prve polovice 20. stoletja: umetnika Emila Gillierona - "švindlerja", pevko Lauro d'Oriano - "špijonko" in fizika Felixa Blocha - "človeka z bombo".
Kranjc je še povedala, da prevajanje romana ni bilo pretirano zahtevno. Vendar pa vtis zahtevnosti utegne ustvarjati dejstvo, da je avtor verjetno moral opravit kar precej raziskovalnega dela, preden se je lotil pisanja, saj je dogajanje romana naslonjeno na resnične dogodke. Njej sami tega študija ni bilo treba opraviti.
Komparativistka in dramaturginja Kranjc se umetniški prozi intenzivneje posveča od leta 1990. K dramatiki v slovenskem prostoru pa je poleg številnih dramaturgij in gledaliških listov, ki jih je uredila, prispevala prevode več kot 60 iger.
Kot je povedala, razlika pri prevajanju teh dveh žanrov sledi razliki literarnih žanrov samih po sebi. Dialog v drami je drugačne narave kot dialog, ki se pojavi v nekem proznem besedilu. Poglavitna razlika med žanroma je ta, da je dramski tekst namenjen temu, da ga na odru govorijo igralci. Jezik v drami je zato še posebej podložen temu, da mora biti tisti jezik, ki ga gledalec prepozna kot svojega in se lahko z njim identificira, da prepozna situacije, v katerih se znajdejo dramske osebe. Pri proznem besedilu pa ta jezikovna aktualnost ni usodna na ta način, saj identifikacija, ki je podlaga za umetniški doživljaj v gledališču, ni nujno potrebna.
Kranjc prevaja iz angleščine in nemščine. Kot pravi, je razlika pri prevajanju iz enega ali drugega jezika v tem, da je njuna logika popolnoma različna. Vendar pa so razlike tudi med avtorji, ki pišejo v istem jeziku in prevajalec mora, preden se loti dela, detektirat, v čem je specifika posameznega avtorja, kaj je to, na kar bo moral še posebej paziti, ko se bo odločal za določen postopek, ton, od makro do mikro nivoja.
Na vprašanje, kako to, da je prevajanje dramskih besedil bolje honorirano, kot proznih, pa Kranjc odgovarja, da bi, če gledamo na število znakov posameznega literarnega dela, izračun najbrž res pokazal, da je honorar za prevod dramskega dela nekoliko večji od honorarja za prevod proznega ali teoretskega dela. Kako je do tega prišlo, ne ve. Vendar pa se, kot pravi, ta razlika v zadnjih letih razmeroma hitro manjša in trend kaže, da bo prišlo do izenačitve.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/sovretova-nagrajenka-mojca-kranjc-prevajalci-so-avtorjev-medij