Foto: Damjan Švarc
Drama SNG Maribor, Elias Canetti OHCET, režija Eduard Miler, premiera 10. april 2015.
Foto: Damjan Švarc
Elias Canetti, dobitnik Nobelove nagrade leta 1981, je znan kot avtor, ki ga zanima fenomen množice oziroma se ukvarja s fenomenologijo mase. Antropološka študija Moč in množica spada med njegova najpomembnejša dela. V knjigi se večplasno ukvarja tudi z modeli obnašanja, emocijskimi matricami množice in z njeno psihopatologijo v kontekstu neke ultimativne moči. Množico sestavljajo posamezniki, ki so na prvi pogled posebni in samostojni, v bistvu pa so čreda, ki deluje kot kolektiv. Posebna značilnost fenomenologije množice je v tem, da posameznik izgubi občutek odgovornosti in se obnaša »anonimno« v imenu množice.
Enoumnost kolektiva je simptom primitivizma ali malomeščanstva in odraža erozijo duha. To, kar poganja množico, so najprimarnejše strasti in želje, ki razgalijo posameznika oziroma njegovo duhovno načetost. Canetti na humoren način razgali malomeščanskega duha, ki je enoten, ko gre za primarne želje in strasti. Vse se suče okrog nepotešenega erosa in lakote po materialnem. Malomeščan pod gosposkim videzom skriva prestrašeno, nenehno lačno, pohotno in farsično preprosto bitje. Deluje kot urbana marioneta, ki se nenehno oklepa materialnih dobrin in živi za svoje strasti. Brez marionetne niti preprosto ne more preživeti.
V fokus besedila Ohcet (1932) Canetti postavi malomeščane, ki se zberejo na svatbi v večstanovanjski stavbi. Tukaj živijo različni stanovalci; eni umirajo, drugi snujejo megalomanske načrte za prihodnost, tretji se pogrezajo v ljubezenske afere, četrti molijo ali živijo svojo norost – vsi pa imajo nekaj skupnega. Nihče nima razumevanja ali obzirnosti do drugih. Samoljubje in egoizem sta pogoj za preživetje oziroma modus vivendi za vse. Stavba, v kateri paralelno potekajo različna dejanja (različna življenja), ima posebno dramaturško funkcijo. Lahko rečemo, da je hiša glavni lik (osrednja tema) besedila. Vsi v stavbi sanjajo, da bodo nekega dne postali lastniki cele hiše. Eni se imajo za edine upravičene dediče, drugi kalkulirajo, kako bodo prišli do nepremičnine na najugodnejši način, tretji pa delajo načrte, kako si bodo preprosto prilastili stavbo. Stavba je simbol njihove svetle prihodnosti. Medtem ko stanovalci zavzeto načrtujejo svojo prihodnost, pri enem izmed njih slavijo poroko. Nabor alkoholiziranih gostov nazorno prikaže duh malomeščanstva. V kratkih, vendar zelo natančnih dialoških spopadih in dramskih situacijah spoznamo posameznike, ki oplajajo svoj malomeščanski duh med ohcetjo, ki ni nič drugega kot orgiastična zabava plehkega duha. Na koncu se začne stavba podirati in pod sabo pokoplje vse stanovalce in goste. Podiranje stavbe ima metaforični učinek – zaradi pregretih strasti in pod težo človeške neumnosti se rušijo tudi trdne stavbe, ki so nekoč predstavljale cilj in up svetle prihodnosti.
V antropoloških študijah se omenjajo različni tipi množice: priložnostna, konvencionalna, ekspresivna, agresivna. Množice so lahko aktivne ali pasivne. Skupina ljudi v dramskem besedilu Ohcet spada v ekspresivno množico, ki se je zbrala, da bi sodelovala v nekem dogodku (da bi bila aktivna), da bi povedala svoje mnenje, da bi pokazala svoja čustva. Vsak lik si vzame prostor in čas za manifestacijo v tako nastalem »tekmovalnem« ozračju: kdo bo kaj rekel, čigava beseda bo zadnja, kdo bo najglasnejši, najpametnejši, najduhovitejši, najbolj zaželen ... Priče smo nenehni demonstraciji mladostnosti, lepote, seksepila, občutljivosti, materialnega blagostanja, uspeha, prestiža itd. Posamezniki se na ta način uveljavljajo, hočejo postati »nekaj« ali »nekdo«. Če pa so še pod vplivom alkohola, so vse njihove značajske poteze še bolj poudarjene.
To, kar Canettija zanima, so tudi impulzi posameznikov v množici – kaj se zgodi, ko med poročnim slavjem iz pijanih svatov izbruhne podzavest in z njih popadajo maske, kakšne plasti nemorale, neetičnosti in groze se skrivajo v posamezniku, ko izza fasade uglednosti pokukajo čustvene in nagonske spake, ki so lahko nevarne? Na plan izbruhnejo vse potlačene strasti in misli. Nastanejo situacije, ko ne moremo verjeti, da lahko tako »čudoviti« ljudje izgovorijo tako ostudne besede ali izvršijo tako grda dejanja. Zakonci računajo na smrt svojih partnerjev, da ne bi delili skupnega premoženja; dekleta bi se rada poročila s starčki, da bi se čim prej dokopala do dediščine, žene varajo svoje soproge, otroci »se požvižgajo« na svoje starše, stanovalci sovražijo svoje sosede. Priča smo mejnim situacijam, v katerih prepoznamo skupino duhovnih kadavrov, zainteresiranih le za materialno blagostanje in potešitev seksualnih strasti. Canetti ne predstavi osupljivih posameznikov znotraj množice, da bi izzval škandal, temveč da bi opozoril na dejstvo, da taki posamezniki niso sposobni pravočasno in pravilno prepoznati družbenih sprememb. Ne znajo se ustrezno soočiti z družbenimi okoliščinami in usmeriti tok dogajanj v pravo smer. Ne smemo pozabiti, da je besedilo nastalo v času pred prihodom Hitlerja na oblast.
Čeprav ne moremo govoriti o klasični kulminaciji dramskega zapleta, se v Ohceti dramska situacija stopnjuje do mentalne in fizične orgije. Besedilo nenehno namiguje na skupinski seks in kaže, da so posamezniki pod okriljem množice in pod krinko nekega slavja sposobni marsičesa nespodobnega. V besedilu sta problemsko izpostavljeni dve temi, ki se nanašata na vse dramske osebe: materialne dobrine in eros. V življenju malomeščana so pomembni trije dogodki: rojstvo, poroka in pogreb. Poroka je edinstven dogodek, na katerem so se vsi pripravljeni izpostaviti v najlepši luči, med zabavo pa začnejo padati maske, pod katerimi se razgaljajo sami »grdi« obrazi. Ljudje so razčlovečeni.
Canetti ni bil pesimističen; pisateljevanje je bilo zanj prostor upanja, v katerem je iskal izhod iz kaosa. Čeprav od nastanka drame mineva več kot osemdeset let, drama tudi danes deluje sveže in v duhu časa, v katerem živimo. Očitno je, da je malomeščanstvo stalnica, ki nas lahko do solz nasmeje, preden nas dokončno pokoplje.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/ko-se-rusijo-stavbe-pod-tezo-cloveske-neumnosti