foto Nejc Saje
Gledališče Koper: Anton Pavlovič Čehov, TRI SESTRE, premiera 12. marec 2010, režiser Jaka Ivanc.
foto Nejc Saje
Zaradi Moskve, ki se v drami vzpostavlja kot metafora želje, o Treh sestrah pogosto govorimo kot o drami neuresničenih želja in hrepenenj; a vendar, bi lahko pritrdile misli, da so Tri sestre predvsem igra o neizpolnjenih osebnih idealih in nezmožnosti samouresničevanj?
Mojca: Vsi liki v Treh sestrah izražajo težnjo po samouresničevanju, razvoj dogodkov pa pokaže – notranji dramski čas zaobjema namreč kar štiri leta življenja Prozorovih –, da nihče izmed njih ni sposoben uresničiti svojih želja, ambicij ali pričakovanj drugih; Andrej Prozorov, Olgin, Mašin in Irinin brat, ne postane znanstvenik, zdravnik Čebutikin ni več sposoben opravljati svojega poklica, Irina ne zmore ljubiti … Čehov njihova življenja zato prikazuje kot različne poti odraščanja in dozorevanja, ki se s koncem pubertete, mladostniške vznesenosti ali krize srednjih let zalomijo in dramske like prisilijo v soočenje s stvarnostjo, možnostjo izbire; če življenje v provinci sprejmejo, so poraženci, če se zoper njega bojujejo, so lahko zmagovalci. V tem smislu so vsi liki v Treh sestrah poraženi, še posebej sestre, ki ostajajo preveč pasivne, da bi lahko uresničile svoja hrepenenja in zapustile življenje v gluhi provinci.
Toda ob prebiranju besedila se vendarle zdi, da bi lahko zapustile kraj, v katerem živijo?!
Mojca: Z očmi današnjega bralca ali gledalca se takšno dejanje res zdi preprosto, toda ločitev med zakoncema pred dobrimi sto leti v carski Rusiji ni bila tako preprosta. Maši bi ob ločitvi ali pobegu z Veršininom v družbi in družini močno padel ugled.
Ajda: Dlje ko sestre vztrajajo v provinci, težji je njihov odhod v Moskvo; brat Andrej zaigra družinski denar, vojska odhaja, njihov svet se začne rušiti …
Ostanimo še za hip pri Moskvi; ta ima v vsakem dejanju drugačno vsebino – je sanja, izhod, obup, je krik po »drugam« …
Dunja: Vsak človek enkrat v življenju zamenja svoje ideale za cilje, ki jih lahko doseže; vsi si ne želimo v Moskvo, toda v sebi vendarle nosimo svoje Moskve, zaradi katerih vemo, četudi nam ne bo dano, kam bi radi odšli, kaj si želimo, kaj bi radi dosegli ali kaj bi radi postali. Vsi liki iz Treh sester si prav tako ne želijo v Moskvo, toda vsi v sebi nosijo svoje male Moskve, ki zanje prav tako ostajajo nedosegljive.
Tri sestre so v 90. letih na slovenskih odrih predstavljale predvsem zgodbo o menjavi elit in se odlično vklopile tako v čas tranzicije kakor tudi v čas preloma stoletij; v kateri točki Tri sestre s sodobnostjo korespondirajo v danem trenutku?
Mojca: Uprizoritev drame bi tudi danes lahko navezali na aktualne politične ali družbene dogodke in obdobje tranzicije zamenjali z obdobjem recesije, izpostavili srednji ali nižji razred, ki je s sesutjem gospodarskega sistema izgubil varne temelje lastne eksistence, vendar tega nismo želeli. Bolj kot navezava na zdajšnjo stvarnost me v besedilu vznemirja vprašanje dela. Vsi v drami nenehno razmišljajo ali se pogovarjajo o delu, želijo delati in celo zavidajo tistim, ki garajo, da sploh lahko preživijo. Pojem delati danes enačimo s kopičenjem denarja, ambicioznostjo in uspešnostjo, pred stoletjem pa je imela beseda povsem drugačen pomen. Delati v naši uprizoritvi razumem najprej kot delo, ki človeka veseli, je v njem tudi dober in ustvarjalen, predvsem pa kot delo, ki osebnostno oblikuje, izpolnjuje, vzbuja hrepenenje po še več dela in hkrati zagotavlja tudi neodvisnost človeka in njegov obstoj.
Dunja: Buržoazija je vedno razmišljala o delavstvu in o delu, toda dalj od intelektualnega premlevanja o tej temi ni prišla. Sestri Olga in Irina v Treh sestrah delata, in prav zato manj teoretizirata o delu kot npr. Tuzenbah ali Veršinin.
Ajda: Baron Tuzenbah razmišlja o tem, kako dobro spijo delavci po napornem delu. Tudi on prespi vse dni, toda ker spi slabo, razmišlja, da bi moral delati tudi on. Pogovori Prozorovih in njihovih obiskovalcev o delu izhajajo predvsem iz njihovega dolgočasja.
Zakaj je želja po delu najizrazitejša prav pri Irini?
Ajda: Delo za Irino sprva pomeni del iskanja same sebe, pozneje, ko še verjame, da bo odšla v Moskvo, ji predstavlja »pobeg« in ji daje – čeprav bi brez dela živela enako dobro – tudi občutek samostojnosti. Ker je delo telegrafistke ne izpolnjuje, še manj delo v mestni upravi, Irina nazadnje privoli v »delo« v zakonu. Je najmlajša med sestrami, najbolj mladostno vznesena, želja po spremembah je zato pri njej najizrazitejša; tudi želja po delu – kot nadomestek za vsa neizpolnjena mladostna hrepenenja.
Ko govorimo o Treh sestrah, le redko govorimo o Olgi, Maši in Irini, vedno o treh sestrah. Zdi se, da so med seboj neločljive, čeprav v istem prizoru le redko srečamo vse tri skupaj, in četudi jih, vsaka vedno govori le o sebi; bi lahko rekle, da so sestre tudi sebične?
Mojca: Režiser Jaka Ivanc je besedilo pogumno skrajšal, nekaterim replikam zamenjal mesto in z režijo dosegel vtis, da sestre živijo pod isto streho, tudi Maša, ki je poročena z gimnazijskim učiteljem Kuliginom. Dobile smo priložnost, da smo v posameznih prizorih, pogosteje kot v izvirnem besedilu, na odru vse tri skupaj. Čeprav se vsaka od njih osredinja na lastne probleme, ne bi mogla govoriti o njihovi sebičnosti; še vedno tvorijo triperesno deteljico in, ko je to potrebno, nastopijo kot ena.
Ajda: Sestre so močno povezane. Irini ali Olgi ni vseeno, kaj se dogaja z Mašo, vseeno pa jima je, kaj se dogaja s Kuliginom. Vsaka nosi s seboj svojo predzgodbo, vsaka ima svoje hrepenenje, vsaka se ukvarja s seboj … Ko pa je potrebno, se povežejo.
Dunja: Če si včasih zatiskajo oči pred svetom ali pred tem, da Olga ljubi Veršinina, ni nič narobe. Poglejmo okrog sebe, ljudje rajši ne vidimo, kot vidimo! Če opazujete zgodbe ljudi okrog nas, kako se ti odzivajo, v vedenju sester ni nič spornega.
Čehov je bil prepričan, da je s Tremi sestrami napisal vaudeville. Površina drame resda utripa v prijazni humorni napetosti, toda drama v sebi vendarle skriva tragičnost; kaj je pravzaprav tisto tragično v Treh sestrah?
Mojca: Tragičnost se »skriva« v odsotnosti vitalizma in akcije treh sester, njihovi nezmožnosti »izstopa« iz province, iz obstoječih odnosov in razmerij ter zaživeti novo, polno življenje. Kljub tragičnemu podtonu besedila je režiser uprizoritev zastavil tako, da bo predstava ohranila lahkotnost, tudi humornost, ki pokaže, da se sestre v svojem provincialnem gnezdecu vendarle znajo zabavati in veseliti – pa čeprav iz nuje, da ne »obstanejo« v že tako ali tako statičnem okolju.
Dunja: Sestre niso prav nič drugačne kot ljudje, ki jih srečujemo v vsakodnevnem življenju; ko se z njimi srečamo, so veseli, simpatični, morda tudi hudomušni, pogovor z njimi je prijeten, toda ob srečanju nikoli ne pomislimo, da v sebi morda skrivajo in pred drugimi prikrivajo tudi »okostnjaka« želja, hrepenenj, obsesij in strasti. Vsak od njih Moskve ne nosi na dlani!
Mojca: Radovedna sem, kako bo tragičnost Treh sester doživelo občinstvo; bo občutilo Irinino notranjo tragiko, ko spozna, da ne ljubi in ne bo ljubila, in se zaradi preživetja vendarle odloči za poroko s Tuzenbahom? Bo znalo razumeti Mašino hlepenje po Veršininu, čeprav ima doma moža, ki jo ljubi? Morda bo kdo med občinstvom samo zamahnil z roko in rekel »Poglej Kuligina, saj je tak kot moj!«, nekomu drugemu se bo njun odnos morda zdel nevzdržen. Vse je odvisno od gledalcev in od njihovega poistovetenja z zgodbami posameznih likov; mi smo izrisali našo zgodbo Treh sester, gledalec se bo odločil po svoje.
Čehov je v evropsko dramo pripeljal čas, o njegovih dramah skorajda ne moremo govoriti, ne da bi govorili o času; vsi liki se borijo z njim, obupno se ga zavedajo in izgubljajo bitko z njim. Čas je potrebno pri Treh sestrah tudi zaigrati. Kako vam je to uspelo?
Ajda: Tri sestre so bitka s časom, z njim se borijo in končno tudi izgubijo bitko. Čas je sovražnik treh sester. Boj začenjajo vedno znova in nenehno izgubljajo; verjamejo, da bodo čez pol leta odšle v Moskvo in zato štejejo dneve, čakajo na obisk pustnih šem, nenehno čakajo, čakajo, čakajo … se starajo in se ob tem prekleto zavedajo, da je človekovo bivanje na tem svetu tudi omejeno. V bitki s časom so poraženci.
Mojca: Vprašanje in razumevanje časa, še posebej njegovega »uprizarjanja« v predstavah, je za režiserje Čehovih iger vse prej kot lahka naloga. Nekateri režiserji želijo, da bi se ob gledanju predstav dolgočasili tudi gledalci in tako občutili, kako čas teče, teče, teče … Liki Treh sester živijo na podeželju, sestre in njihovi obiskovalci največkrat nimajo kaj početi, dolgočasijo se, zaprti v hiši čas preganjajo z branjem, klepetom, muziciranjem … Vendar vse, kar počnejo, je le pasivno preganjanje dolg-časa. Morda se sliši nenavadno, a dolgočasiti se ne pomeni zgolj ždeti v naslanjaču in čakati, da preteče čas; v želji, da bi čas stekel hitreje, se lahko dolgočasimo tudi aktivno, lotimo se številnih nepomembnih, včasih banalnih opravil, vendar jih opravljamo le kratek čas. Upam, da bodo takšne »nepomembne« akcije tudi na odru ustvarile vtis dolgočasja in da nam bo uspelo preigrati vse odtenke njegove pojavnosti.
Najbrž ga ni besedila, ki bi bilo tako ujeto v uprizoritvene stereotipe kot prav Tri sestre, toda v igralskem smislu je to vendarle izmuzljivo. Besedilo je tako odprto, da igralcu ponuja široko polje interpretacij posameznih likov; kako ste k likom treh sester pristopile ve?
Mojca: Že sam trikotnik sester v odnosu do drugih likov ponuja neštete kombinacije in prav tako nešteto število medsebojnih povezav. Vprašanje je, kako iz tako gosto prepletene mreže odnosov izluščiti najpomembnejše, kaj in koliko tega, kar ponuja besedilo, realizirati na odru. Predvsem je to odločitev režiserja, toda kot igralec moraš k liku pristopiti večplastno, celovito, sprva na realističen način in pozneje nekaterim niansam posameznega lika ponuditi več prostora. Ker v tem trenutku ne morem vzpostaviti distance do dela, ki smo ga opravili doslej, ne morem z gotovostjo trditi, kako bodo naše igralske deleže zaznali gledalci. Upam, da bodo zaznali naše »dihanje« z liki pa tudi tiste drobne nianse, zaradi katerih se zdi, da se je v igri nekaj »zalomilo«.
Dunja: V nasprotju s stereotipno predstavo o igralcu v Čehovih igrah gledalci naših hrepenenj ne bodo opazili le na naših obrazih ali zazrtosti v globino dvorane, hrepenenja bomo resnično pokazale, gledalci jih bodo videli.
Če Tri sestre res dopuščajo široko interpretativno polje, me zanima, ali ste z režiserjem v besedilu (in posledično v predstavi) odkrili nove vsebinske podravni besedila?
Dunja: Za igralce, režiserje in druge gledališke ustvarjalce, ki se spopadajo z dramatiko Čehova, pravijo, da naj ne bi bili pametnejši od avtorja. Da smo besedilo drame dodobra oklestili in izpustili štiri stranske like, ne pomeni, da želimo biti pametnejši; nekatere vzgibe in odzive dramskih oseb smo želeli pokazati le v drugačni luči – v luči naše generacije. Ta generacija je morda danes še najbližje likom Treh sester; generacija, ki se ni sposobna odločiti, ali naj v življenje vstopi aktivno ali naj se prepusti melanholiji, ki jo v drami najzgovorneje opredeli zdravnik Čebutikin, ki v četrtem dejanju pravi, da je povsem vseeno, ali obstajamo ali ne. Naša generacija do sveta vzpostavlja nekakšen irelevanten odnos.
Je pogled na mlado generacijo danes res tako neobetaven?
Dunja: Če bi bilo človeštvo odvisno od generacije, kakršna je naša, se bojim, da danes ne bi znali zanetiti niti ognja. Preveč pasivni smo, ničesar ni, kar bi v nas vzbudilo zanimanje, navdušenje. Upadajo interesi, elan in energija. Vedno si nekaj želimo, »nekaj bi«, vendar ne storimo ničesar.
Mojca: Razpršeni smo med možnostmi, ki nam jih ponuja sodobna družba, ne znamo se odločati in živimo s figo v žepu. Sestre imajo skozi vso predstavo pripravljene kovčke za odhod, v sanjskem prizoru na vlak teče tudi Maša, toda v resnici ne steče nobena; to je slika naše generacije – vedno v nizkem startu, vedno pripravljeni na tek, toda premakniti se ne znamo.
Ajda: Za to smo krivi predvsem sami. Danes se ni več potrebno premikati, s klikom na medmrežje se znajdemo v središču dogajanja. Sliši se odlično! Nikogar ne potrebujemo, prave prijatelje nadomestijo virtualni, z mobilnimi telefoni smo dosegljivi, lahko prikličemo vsakogar ... Možnosti še vedno imamo, ne znamo pa jih izkoristiti.
Blaž Lukan je nekoč zapisal, da je »govorjenje o hrepenenju pri Slovencih delikatna stvar«. Kakšna so naša hrepenenja danes, še hrepenimo?
Dunja: Seveda hrepenimo, toda hrepenenja in ideali so danes drugačni. Hrepenenje ostaja, le vrednote so druge.
Mojca: Še obstajajo Olge, Maše in Irine in z njimi množica ljudi, ki v malih, včasih povsem vsakdanjih stvareh išče srečo, predvsem duhovno. Toda med nami so tudi tisti, ki so izpolnjeni s tem, kar imajo, pa tudi tisti, ki nenehno nergajo in hrepenijo po nečem večjem, čeprav na vprašanje, kaj naj bi to bilo, ne znajo odgovoriti. Ti le bivajo in vedno znova ugotavljajo, da se nič ni spremenilo, in zato se vedno znova znajdejo v krizi identitete.
Pogovor z igralkami Mojco Funkl, Dunjo Zupanec in Ajdo Toman pred premiero Treh sester A. P. Čehova, v režiji Jake Ivanca v Gledališču Koper
Čeprav v Treh sestrah ne najdemo nobenega od postopkov, ki smo jih pripravljeni imenovati dramske in ki v klasični drami postavljajo kot vprašljiv celotni ustroj kozmosa, so Tri sestre v ruskem gledališču obveljale za največkrat in najdalj uprizarjano besedilo; v čem se skriva njihova »večnost«?
Dunja: Kot pesem so, kot poezija in valovanje. Ne moremo razložiti, kdo je prišel, kdo odšel, pomembni so le mali, notranji dogodki – zunanji minejo, notranji zaznamujejo človeka in ostanejo večni. Požar, ki se zgodi v drami, je simbolen; na simbolni ravni gori v vseh treh sestrah, ki propadajo v provinci, hkrati pa naznanja tudi nov začetek. Najpomembnejše stvari se dogodijo v notranjosti treh sester, tako kot pri večini vseh nas. Tri sestre govorijo o intimnih, notranjih človekovih problemih, hrepenenjih, željah in razočaranjih. Takšna občutja in čustva so večna. Tudi Tri sestre.
Objavljeno v gledališkem listu Gledališča Koper (Gledga, marec 2010)
Povezave:
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/vsak-ima-svojo-moskvo