Ljubimo in nič ne vemo

Študentska kritika|Moritz Rinke: LJUBIMO IN NIČ NE VEMO. Režija Mare Bulc, Mestno gledališče ljubljansko, premiera 25. 9. 2014 - Ali lahko dva ostaneta skupaj, če si povesta resnico?

Foto: Sebastian Cavazza

Ob prihodu nas je pričakala prazna soba polna knjig in z dvema stoloma. Kmalu se na odru pojavi Sebastian (Matej Puc) in njegov dialog s partnerko Hannah (Ana Dolinar Horvat) nas takoj potegne vase. Razpravljata o vsakdanjih zakonskih problemih in njun odnos, njune kretnje, njuno partnersko prerekanje je, kot bi gledali svoj vsakdan. Tudi v odnosu med nadzora željnim Romanom (Gaber K. Trseglav) in njegovo nekoliko bolj sproščeno boljšo polovico Magdaleno (Tjašo Železnik) prepoznamo vzorce vsakdana, ali bolje rečeno, prepoznamo probleme sodobnega partnerstva. Liki so ujeti v sodobni svet, kjer brez interneta in urnika sploh ne znamo več živeti. Med seboj si lažejo in prikrivajo stvari, bodisi zaradi strahu, da bi jih partner zapustil, bodisi zaradi želje, da bi partnerja zavarovali pred »kruto resnico«.

Moritz Rinke v svojem delu preko odnosov dveh partnerjev predstavi probleme sodobnega časa, ki neposredno vplivajo tudi na partnerske odnose. To so na primer neplodnost, brezposelnost, splav ... Velik poudarek je na varanju in že sam naziv pogodbe, »menjalno partnerstvo«, namiguje, da se bo zamenjalo še nekaj več kot le stanovanje. Bistveno vprašanje torej je: »Ali lahko dva ostaneta skupaj, če si povesta resnico?«

Režiser Mare Bulc Rinkejevo delo popelje še korak dlje. Na koncu igralce iz »dnevne sobe«, kjer se predstava odvija, ponese na streho stanovanja. Tam se igralci pojavijo v drugačni podobi ali bolje rečeno v skrajni podobi svoje osebnosti. Roman, ki je deloholik, odvisen od sodobne tehnologije in interneta, se prelevi v nacista, Hannah v preračunljivo kapitalistko, ki ji je pomemben le lasten užitek in njena korist (v tem primeru spolna zadovoljitev s tujim moškim), Magdalena se prelevi v drzno amazonko, ki ne deluje več kot nevedna blondinka izobraženega soproga, marveč ženska, ki dobro ve, kaj se dogaja okrog nje, in Sebastiana, ki je v nekakšni napoleonski opravi, prepričuje, naj s pištolo ubije ženinega ljubimca, kot je to menda storil že njegov oče. Za razliko od Sebastiana Magdalena poskuša končati s hinavščino in pretvarjanjem tako, da svojemu partnerju nastavi bombo ... Sebastian se torej izkaže kot nezmožen stopati po očetovih stopinjah, za razliko od njega pa Roman pritisne na sprožilec ter Sebastiana ustreli, da ne bi ta razkril njegove brezposelnosti.

Režiser je tako prikazal skrajnosti, do katerih nas pripeljejo laži, intrige, denar ...

Igralska zasedba je bila dobro izbrana. V predstavi si para izmenjata stanovanji in, ironično, tudi partnerja. Medtem ko se je Hannah zelo dobro ujela z Romanom, tudi Magdalena in Sebastian drug do drugega nista ostala ravnodušna. S svojo prezenco nas pritegne predvsem zasanjani, a kljub temu zelo razgledani Sebastian. Njegov lik je na začetku prekosil vse ostale in preusmeril gledalčevo pozornost nase, kar se je kazalo tudi v nenehnih izbruhih smeha med občinstvom. Uživali smo v njegovih dialogih s Hannah.

Predstava je name naredila zelo dober vtis. Sooči nas s težavami sodobnega človeka in nas tako prisili, da o njih razmišljamo. Poudarek je na denarju in slehernikovem strahu, da ne bo preživel, če mu ga bo primanjkovalo. Denar in sodobni materializem se lepo kažeta tudi v prizoru s sokovnikom, ko naj bi bil Romanov in Magdalenin sokovnik boljši, novejši, s funkcijo stiskanja citrusov … Roman predstavlja človeka, ki živi le za službo in se boji spodrsljajev, da je ne bi izgubil, kar ga vodi v »odvisnost od tehnologije«. Sebastian – za razliko od urejenosti in korektnosti svoje partnerke – lepo predstavi neodločnega človeka, ki zaradi nemoči ali strahu večno prelaga svoj veliki met v prihodnost (občuduje Hemingwaya, ker si je upal narediti samomor). Tipično težavo sodobne ženske, ki hlepi po lepi postavi, predstavlja Magdalena. Da bi bila všeč možu, se vdaja najbolj nenavadnim in najbolj nevarnim postopkom za izgubo celulita.

Igralki se na koncu sporazumeta in v njunem dialogu avtor uporabi besedno zvezo, ki pojasnjuje naslov drame: Kaj bi bilo, če bi si partnerji povedali resnico? Tako se konec lepo zaokroži in poveže s samim bistvom predstave, ki se glasi Ljubimo in nič ne vemo.

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.

Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/dnk-ljubimo-in-nic-ne-vemo