Figurae Veneris Historiae

Študentska kritika|Goran Stefanovski: FIGURAE VENERIS HISTORIAE. Režija Aleksandar Popovski, SNG Drama Ljubljana, premiera 16. 10. 2014.) - V predstavi nastopajo Janez Škof, Polona Juh, Saša Tabaković, Tina Vrbnjak, Uroš Fürst, Jurij Zrnec, Saša Pavček, Iva Babić, Barbara Cerar, Blaž Setnikar in Branko Jordan. Besedilo je prevedla Valerija Cokan. Za dramaturgijo je poskrbela Darja Dominkuš, za scenografijo Numen in Ivana Jonke, za kostumografijo JSP, za glasbo Kiril Džajkovski.

Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana

Letos, ko smo v znamenju 100-letnice prve svetovne vojne, je Goran Stefanovski po naročilu SNG Drama Ljubljana v ta namen napisal družbeno satirično dramo. Izpostavil je vlogo spolnosti v času vojne, ki je nemalokrat zanemarjena, čeprav je še kako pomembna. Predstava prikaže popolnoma nov vidik vojne. S tragikomičnostjo in črnim humorjem prikazuje, kako se človeški spolni nagoni med vojno razdivjajo, kar v času miru ne bi bilo nikoli mogoče.

Stefanovski je za osrednji lik drame izbral nemškega zdravnika Magnusa Hirschfelda, avtorja knjige Nravstvena zgodovina vojne, v kateri je raziskoval človekovo vedenje med vojno, še posebno njegovo spolnost. Seksolog, ki se okliče za Einsteina seksa, je povrh vsega tudi Jud in homoseksualec. V predstavi ima vlogo povezovanja posameznih serij prizorov vojnega dogajanja, kar izjemno dobro uprizori Janez Škof. Branko Jordan, Jurij Zrnec, Blaž Setnikar in Uroš Fürst prikazujejo razne vloge različnih moških in njihovo problematičnost v spolnosti med vojnim dogajanjem na bojišču. Od Kaznjenca, Kmetovalca, Študenta, Barona, do tako imenovanega Mojstra za vse, ki v svoji izprijenosti celo v vojni vidi priložnost zaslužka. Njegovo vlogo nasilnega in pokvarjenega perverzneža izvrstno uprizori Saša Tabaković. Saša Pavček, Barbara Cerar, Polona Juh, Iva Babić in Tina Vrbnjak predstavljajo vloge žensk in njihov položaj v družbi – Kmetovalko, ki se po odhodu moža v vojno bori za svoje preživetje; Baronico, ki je zaradi brezdelja najprej željna vojne, med vojno pa se izkaže za nimfomanko; Služkinjo, ki ji vojna omogoči osvoboditev in možnost zaposlitve; Vdove, ki je na začetku zaprisežena moralnosti, med vojno pa opravlja nizkotna dela za zvodnika. Še posebno bi izpostavila enkratno Tino Vrbnjak v vlogi Gospodičnice, ki se s svojo razigranostjo, nedolžno naivnostjo in premetenostjo reši malomeščanskega načina življenja. Vsi igralci so izvrstni in gledalca prepričajo s svojo interpretacijo različnih tipov oseb, ki se vsak po svoje spopadajo z bližino smrti od začetka do konca vojne.

Na začetku predstave so vsi igralci udobno in spodobno nameščeni na stolih, obdaja jih svetleči okvir, kar daje gledalcu občutek, kot da gleda star družinski portret. Na odru so trije svetleči okvirji, ki z menjavanjem osvetljave in drugimi svetlobnimi učinki, podobnimi bliskavici fotoaparata, delijo dogajanje na več slik, kratkih zgodb iz vojnih časov. Prikazujejo zaporedje ujetih trenutkov iz vsakodnevnega dogajanja med vojno, ki pa se ne tičejo samega vojnega dogajanja, ampak grozot človeškega nagona in sle, ki se razpustita v vojnih okoliščinah. Pred vsakim novim prizorom se na vrhu napiše naslov, ki označi bistvo prizora. Po koncu divjanja vojne se okvirji dvignejo, oder ostane prazen in opustošen, ozračje pa izživeto in hladno. Spredaj na tleh ležijo razmetane obleke, ki si jih igralci ob odhajanju z odra nadenejo. Na začetku so vsi oblečeni primerno svojemu družbenemu položaju, med vojno pa se to spremeni, vsi se razgalijo, ženske so oblečene v zapeljive in pomanjkljive korzete, moški pa imajo samo spodnje perilo ali pa niti tega več. Na koncu drug drugega nataknejo na obešalnike in vsi skupaj obvisijo na stojalu, kakor že od moljev načeti stari plašči in jakne. Vseskozi je prisotna tudi glasba, ki dobro ponazarja in dopolnjuje samo dogajanje na odru. Še posebno zanimiva je žalostna pesem o ljubezni, ki jo v nemščini poje Magnus, kasneje pa tudi vsi ostali liki.

Drama prikazuje človeški odnos do ljubezni in smrti ter njegova poželenja med vojno. Misel na smrt žene človeka v nerazumna, vulgarna dejanja in prepuščanje razvratnim telesnim užitkom. Dotika se tudi problema spolnih zlorab med vojno, ki so prikazane z izredno lahkotnostjo. Vse to Stefanovski prikazuje z veliko mero sarkazma in humorja, a brez vsakršnega moraliziranja, čeprav je meščanska morala pod površjem izjemno pokvarjena in prostaška. Konec vojne pa ni prinesel olajšanja, ampak še večjo pogubljenost in izmaličenost oseb. Na koncu Magnus izpostavi sporočilo, da zgodovina človeka večkrat zlorabi in posili, a moramo verjeti v ljubezen, ki vedno preživi.

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.

Vir: http://veza.sigledal.org/kritika/dnk-figurae-veneris-historiae