Foto: Jaka Ivanc
Mestno gledališče ljubljansko in Gledališče Koper, Colin Teevan ŠVEJK, režija Jaka Ivanc, premiera 15. oktober 2014.
Foto: Jaka Ivanc
Kakšne prigode bi še čakale dobrega vojaka Josefa Švejka, ne bomo nikoli izvedeli, saj je njegov avtor, Jaroslav Hašek, izdihnil med pisanjem, točneje 3. januarja 1923, še preden bi aprila tega leta dopolnil štirideset let. Pokopan je v Lipnicah, kamor se je po vrnitvi iz Rusije umaknil pred največjo izmed svojih skušnjav – popivanjem in veseljačenjem v praških pivnicah. Hašek je bil namreč eden tistih ljudi, za katere rečemo, da so živeli življenje kot sveča, ki izgoreva na obeh koncih.
Jaroslav Matej František je bil prvorojenec profesorja matematike Jožefa Haška in njegove soproge Katerine Jarešove. Luč sveta je ugledal 30. aprila 1883. Tri leta kasneje je dobil še bratca Bohuslava, družinici pa se je pridružila še posvojenka Marie. Družina je živela v skromnih razmerah, ki so se občutno poslabšale po letu 1896, ko jim je epidemija gripe pokosila očeta. Haškovi so se v nekaj letih selili kar štirinajstkrat, vsakokrat z dežja pod kap.
Mladega Jaroslava šolanje ni preveč veselilo, bolj ga je prevzemalo življenje na ulici, saj se je že kot dijak leta 1897 udeležil demonstracij ob ukinitvi enakopravnega položaja češkega jezika v avstro-ogrski monarhiji. Naslednje leto je z materinim dovoljenjem prekinil šolanje na gimnaziji in se prepisal na Trgovsko akademijo, ki jo je končal leta 1902. Njegovo največje veselje so bila potovanja. Tako je z bratom med šolskimi počitnicami leta 1901 prepešačil Galicijo, pogosto je vandral po Slovaškem in Balkanu vse tja do Dunaja. Po današnjih standardih bi ta potepanja imenovali klateštvo, saj sta fantiča spala, kjer je pač naneslo, hrano pa sta si priprosila pri ljubeznivih in gostoljubnih kmetih. Na enem takih vandranj po Balkanu je Hašek okusil tudi alkohol, ki je ostal njegov zvesti spremljevalec za vse življenje. Leta 1902 se je zaposlil pri banki Slavija, kjer ni zdržal niti tedna dni, saj je menda pobegnil v Makedonijo, da bi se pridružil vstajnikom. Nikomur še ni uspelo razvozlati, kje se je takrat potepal nesojeni bančni uradnik, ki je bil zaradi absentizma odpuščen. Vse bolj je postajalo očitno, da mladi mož nemirnega duha nima nikjer obstanka in si tudi ne želi zavetja toplega doma, varnosti redne službe in predvidljivega življenja.
Že zgodaj je začel pisati črtice in humoreske ter se pridružil uredništvu anarhističnega časopisa Omladina. Prebival je kar pri uredniku doma in bil deležen nočnih racij ter poostrene pozornosti policije. Njegova kartoteka na policiji, ki je do tedaj vsebovala vrsto manjših prekrškov s področja kaljenja reda in miru, se je debelila in dobila oznako politično sumljive osebe. Po anarhističnih demonstracijah leta 1907, na katerih je Hašek bojda spodbujal množico, naj fizično obračuna z uradno osebo, je bil spoznan za krivega in zaprt za mesec dni. Ne vemo, kaj točno je bilo tisto, kar je nazadnje le ohladilo odnose med Haškom in češkimi anarhisti. Je mladega gorečneža motilo malodane malomeščansko življenje anarhistov, ki je bilo daleč od vrednot, na katere so prisegali? Zagotovo na medsebojne odnose nista dobro vplivala Haškov pobeg z zbranimi naročninami in odtujitev kolesa, ki je bilo last uredništva.
Hašek, ki ga je odlikovala iskriva duhovitost, je veliko časa preživel po praških pivnicah, kjer je bil srce omizij. Znal je biti očarljiv, šegav, a tudi robat in srborit. Mlad, brezposeln brezdomec s policijsko kartoteko, ki vsak večer v pivnici sproti požene honorar od priložnostnih del, še v današnjih liberalno demokratičnih časih ne velja za dobro partijo. Tako tudi Jaroslavu, ki se je zaljubil v trgovčevo hčerko Jarmilo Mayer, zvezde in njeni straši niso bili naklonjeni. Jarmila, ki je tudi sama imela literarne ambicije, je bila ena izmed redkih posameznikov, ki so spoznali resničnega Jaroslava Haška: krhkega, nežnega, nesamozavestnega in tudi prestrašenega mladeniča, ki se je skrival za poudarjeno boemskostjo. Navkljub ostremu nasprotovanju Jarmilinih staršev sta zaljubljenca ostajala v stikih prek pisem. Nazadnje se je Jaroslav Hašek zaposlil kot urednik revije Svet živali, ki jo je bil izdajal lastnik trgovinice z domačimi živalmi in ki je bila del marketinške strategije pri prodaji psov. Potrdilo o redni zaposlitvi, ponoven vstop v katoliško cerkev in prisega, da se je odrekel političnemu delovanju, so omečile Jarmilinega očeta in zaljubljenca sta dobila blagoslov. Poročila sta se leta 1910, toda družinska idila ni trajala dolgo.
Foto: Jaka Ivanc
Hašek se je v relativno utesnjenem okviru Sveta živali literarno razvil in razigral, uvedel je številne nove rubrike in med drugim poročal o novih odkritjih še neznanih živalskih vrst, ki si jih je vse po vrsti izmislil ter jih prepričljivo opisoval z izjemnim smislom za detajle in posebnosti. Kljub trudu je kmalu ostal brez uredniškega mesta. Nadaljeval je s pivskimi plovbami pozno v noč, medtem ko ga je doma zvesto čakala ljubezen njegovega življenja. Na intervjuje za nove službe je bodisi pozabil bodisi prišel prepozno. Gmotni položaj mladih zakoncev se je rapidno poslabševal in začeli so se prepiri. 10. februarja 1911 je Češka beseda objavila naslednjo novico: »Danes ponoči se je z ograje Karlovega mostu hotel vreči v Vltavo tridesetletni Jaroslav H. Gledališki lasuljar ga je potegnil dol. Policijski zdravnik je ugotovil močno nevrozo. Imenovanega so odpeljali v zavod za umobolne.«1 Tako je Jaroslav Hašek, star znanec policije, pristal v blaznici, kjer pa se mu sploh ni godilo slabo, saj je zdravnike prosil, če lahko ostane še malo dlje. Izpustili so ga konec februarja istega leta kot ozdravljenega alkoholika. Leta 1912 mu je umrla mati, in ko je Jarmila aprila istega leta povila sinčka Grišo, so jo njeni straši skupaj z dojenčkom odpeljali v svoje varno zavetje družinske hiše. Vetrnjaški oče in nezanesljivi soprog seveda tam ni bil več dobrodošel. Tako se je končala zakonska idila in tudi iluzija, da se bo Hašek zasidral v mirnih vodah družinskega življenja.
Medtem je Hašek svoj literarni dar usmeril v politiko in gledališče, saj je ustanovil Stranko zmernega napredka v mejah zakona, napisal njen program in po pivnicah izvajal (kot bi danes rekli) performativne, postdramske gledališke dogodke, ki jih je imenoval predvolilna zborovanja. Spretno je uporabil prazno pleteničenje politikov ter njihovo mediokriteto in poniglavost, ki se v zadnjih sto letih niso prav nič spremenili, in v predvolilnih govorih obljubljal napredek, boljše življenje, blatil nasprotnike, podtikal razne absurdne obtožbe, si izmišljeval fantastične zgodbice in vse skupaj začinil z obilo piva. Zborovanja so se prelevila v gostujoči kabaret z razvpito literarno zvezdo v glavni vlogi, ki pa do občinstva ni bila nič kaj prizanesljiva. Če Hašek ni bil pri volji za nastop, je občinstvo kar lastnoročno pometal na cesto.
Hašek, zdaj osvobojen spon družinskega življenja, je prebival pri prijateljih, se zadolževal in pisal za razne časopise. Pisal je hitro in kjer koli: na tramvaju, v hrupni gostilni ali kavarni. Včasih je goste povabil k licitiranju imen, ki jih je potem uporabil v zgodbah. Eden izmed njegovih prijateljev, ki mu je hotel pomagati, ga je po prekrokani noči zaklenil v sobo s petsto listi praznega papirja, misleč, da ga bo tako spodbudil k ustvarjanju v miru in tišini. Ko je popoldne odklenil vrata, jetnika ni bilo več. Po vsej sobi pa je bilo lično razporejenih petsto papirnatih ladjic.
Ob začetku 1. svetovne vojne so vojaške oblasti Jaroslava Haška vpoklicale med vojake. Pred naborno komisijo je zatajil svojo ženo in otroka ter tudi znanje jezikov, čeprav je pisal in govoril rusko in nemško ter se znal sporazumevati v madžarščini, poljščini in francoščini. Dodelili so ga 91. pehotnemu polku, a je namesto med vojaki končal v bolnišnici s hudo krvavitvijo iz nosu, kasneje pa dobil še diagnozo – revmatizem. Spoprijatelji se z enoletnim prostovoljcem Marekom, in ker se ni mogel upreti alkoholu, je velikokrat prebil noč ali dve v garnizijskem zaporu. Njegov nadrejeni, nadporočnik Lukaš, mu je poskušal pomagati in mu prigovarjal, naj se ogiblje alkohola.
Po vrsti vojaških dogodivščin, ki še zdaleč niso bile vse zabavne, se je odločil, da za avstro-ogrsko monarhijo ne bo nosil glave naprodaj. Med paničnim umikom je, kot je to storilo veliko njegovih sonarodnjakov, prebegnil k Rusom in se znašel v ujetništvu, kjer so bile razmere dosti slabše kot v vojski. V ujetništvu je prebolel tifus. Po srečnem naključju je našel zapuščen vagon s tobakom, s katerim si je kupoval kruh. Tudi Čehi so med 1. svetovno vojno zaslutili, da prihaja zgodovinski čas samoodločbe. Hašek, ki je že od mladih nog nasprotoval monarhiji, je odločno simpatiziral z osamosvojitelji. V njem se je prebudil tudi mladostniški anarhist, ki je začel oponirati večstrankarstvu. Tako Hašek ne bi bil Hašek, če se ne bi zameril vsem novonastalim političnim frakcijam. Še najbolj se je razumel s socialisti in se skupaj z njimi umaknil v Samaro, kjer je oznanil, da mora češki narod ob osvoboditvi izvesti tudi socialno revolucijo. Skupaj s kameradi je ustanovil Češko stranko komunistov. Haška, ki ni bil mil politični nasprotnik, začnejo napadati vsi, razen njegovih komunističnih tovarišev. Zaradi groženj o fizični likvidaciji je, preoblečen v žensko, pobegnil, zato se je za njim za nekaj časa izgubila vsaka sled.
Foto: Jaka Ivanc
Pridružil se je Rdeči armadi, a ga naprej zaprejo, saj sumijo, da je vohun. Po posredovanju njegovih čeških komunistov ga imenujejo za pomočnika poveljnika in sodelavca političnega oddelka 5. sibirske divizije, kjer ureja in piše za časopis Rdeči strelec. Svoje delo jemlje resno; nič več ne pije, marveč se zagnano posveča revoluciji in svoj pisateljski dar uporabi za širjenje boljševiških idej. Med boleznijo se zaljubi v mlado negovalko Aleksandro Gavrilovo Lvovo, ki jo kličejo Šura, in se z njo tudi poroči. Tako postane še bigamist.
Težko je z gotovostjo trditi, kaj bi se zgodilo s Haškom, če bi, kot si je želel, ostal s Šuro v Irkutsku, se posvečal politični agitaciji in v prostem času ribaril na Hudičevem jezeru. Bi sčasoma morebiti postal trn v peti tudi novi, komunistični oblasti? Z gotovostjo lahko trdimo le to, da bi v tem primeru svet ostal brez enega najbolj pomembnih romanov 20. stoletja.
V Prago se je vrnil na zahtevo čeških komunistov, ki so jih, medtem ko je Hašek ždel v karantenskem taborišču, vse pozaprli. Z mlado soprogo se tako znajde sredi mesta, kjer se ga ljudje ogibljejo in kjer ponovno nima sredstev za preživljanje. Ko nekega dne obupan sleče svojo rdečearmejsko oblačilo, se prelevi v veseljaka in vetrnjaka, kot je nekoč že bil. Vojna, slabi življenjski pogoji in bolezni mu niso prizanašali, zato se njegovi poskusi, da bi v polni meri ponovno zaživel boemsko življenje, končajo bolj klavrno. V upanju na zaslužek pripravi celo kabaret o svojih boljševiških izkušnjah, ki pa ne pritegne veliko občinstva. Naveže stik s svojo prvo ženo Jarmilo, s katero ostane v prisrčnih prijateljskih odnosih, in prvič vidi svojega sina.
Čeprav se mu je ideja o dobrem vojaku Švejku porodila že leta 1912, se šele februarja 1921 odloči za pisanje. Še preden napiše prvo vrstico, sproži obsežno marketinško akcijo: »Ta knjiga izide hkrati v Franciji, Angliji in Ameriki! Zmagoslavje češke knjige v tujini! Vrzite iz svojih knjižnic Tarzana v džungli in razne neumne prevode krvavih romanov! Storite odločno dejanje in pokažite, da imate čut za čisto češko knjigo! Ne obljubljamo vam nobenih nagrad, obljubljamo pa, da boste dobili nov humor in satiro! Revolucija v češki literaturi! Najboljša humoristično-satirična knjiga svetovne literature! Najcenejša češka knjiga! Prva naklada 100.000 izvodov!«2
Ta pompozna najava, ki se z današnje perspektive sliši kot prerokba, ni premamila čeških založnikov, zato se je Hašek, ki mu podjetništvo ni bilo tuje, povezal z gostilničarjem, pri katerem je bival. Ta naj bi ob vrčkih piva prodajal tanke zvežčke sproti nastajajočega Švejka. S prihodki od prodaje je za silo poravnaval tudi račune za bivanje, hrano in pijačo. Pozorno je spremljal ne prav opogumljajoče kritiške odzive na Švejka, ki pa je nenaklonjeni kritiki navkljub postajal z vsako epizodo bolj popularen. Sčasoma se uspeh Švejka pozna tudi v Haškovi denarnici. A kaj, ko alkohol, brez katerega Hašek ne more pisati, ne učinkuje več kot gorivo za prečute noči, marveč se spreminja v strup, ki načenja telo in duha.
Da bi vzpostavila kolotek boljših življenjskih navad, kar bi Hašku olajšalo pisanje, zakonca kupita majhno hiško v Lipnicah. Sprva je kazalo, da bo mešanica podeželskega zraka, stalnega prebivališča in redne prehrane uspela popraviti zdravstveno stanje še vedno plodnega pisatelja, vendar je Hašku zavdala še depresija, saj je bil, odrezan od svojih prijateljev in občudovalcev iz praških pivnic, zelo osamljen. Tudi tukaj je pil in včasih dneve ni bil sposoben napisati niti besedice, čeprav si je najel pisarja, da bi mu narekoval. Zadnje tri mesece ga mučijo strašne bolečine v želodcu, ne more več hoditi, jé skoraj nič, težko diha in počasi hira. Nazadnje telo zavrača vsako hrano in po nekaj dneh izdihne; uradno zaradi zastoja srca in pljučnice.
Polno, intenzivno, avtentično, a tudi trpko in hkrati lepo Haškovo življenje se zrcali v njegovem pisanju. Veliko junakov iz Švejka je vzetih neposredno iz življenja, njihov opis in duhoviti komentar pa sta plod enega najbolj živahnih, bistroumnih, igrivih, duhovitih in pronicljivih umov, kar jih pozna ta svet. Švejk je junak, s katerim se Čehi radi identificirajo in ki je v svet ponesel ne le češko kulturo, pač pa tudi upanje in idejo, da mali človek, ta večni kanonfuter, lahko preživi vso mizerijo tega sveta z nekaj zdrave pameti, ščepcem neumnosti in obilo humorja.
Opombe:
1 Pytlík, Radko, 1987: Potepuška gos : poročilo o Jaroslavu Hašku. Maribor: Obzorja, str. 211.
2 Ibid., str. 394.
Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF / 1317 Kb)
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/neugnani-jaroslav-hasek