Foto: Sebastian Cavazza
Mestno gledališče ljubljansko, Moritz Rinke LJUBIMO IN NIČ NE VEMO, režija Mare Bulc, premiera 25. september 2014.
Foto: Sebastian Cavazza
Ljubimo in nič ne vemo je komedija, ki nas opominja na vpliv hitro rastoče tehnologije in s tem na njene pozitivne in negativne posledice. Če med te posledice sodijo propadi zvez in prijateljstev, je nedvomno nujno razmisliti, čemu bomo dali prednost: osebni svobodi in nestresnemu življenju (če je to sploh mogoče) ali »razvoju«, napredku, zaradi katerega je treba sprejeti posledice, ki jih trpijo liki Hannah, Sebastian, Roman in Magdalena.
Hannah in Sebastian se predstavljata kot prijatelja, čeprav sta v partnerski zvezi: nekoliko nenavadno, saj hkrati načrtujeta otroka. Pri tem prvem paru je Moritz Rinke dal veliko veljavo ženskemu liku: ona je tista, ki oba finančno preskrbuje, se pravi, da »nosi hlače«, medtem ko Sebastian dela na svobodi. Z nekim drugim parom sta sklenila pogodbo o zamenjavi stanovanja. Ko se srečajo, se med seboj spogledujejo, tako se pridih komedije potencira. Tudi pri drugem paru ima glavno besedo žena, čeprav to na prvi pogled ni opazno, saj se prepušča moževim »navodilom«. Tako se izogne posledicam zlomljenega moškega ega. Njihovo nevsakdanje srečanje ob menjavi stanovanj je kot srečanje na vesoljski postaji, odvija se nenavadna drama z veliko naključij, ki jih vse na kupu redko srečujemo. Nagon jih spodbuja k dejanju, temu pripomore tudi kakšen popit kozarček preveč. Kaj hitro bi lahko prizor zamenjali z golobi, ki se šopirijo pred parjenjem. Merijo moči, kdo bo s kom in na kakšen način. Pri tem ima simbolično vlogo tudi nabita pištola, ki jo imata v stanovanju Hannah in Sebastian in ki preseneti gosta.
Skupni imenovalec je kaos – današnje življenje.
- »Vsak trenutek se lahko začne …«
- »Papež Aleksander VI. je na predvečer vseh svetih povabil petdeset izbranih kurtizan, ki so nastopile čisto gole …«
- »No, on je v sekti …«
- »Najina partnerja za menjavo bosta čez uro tukaj.«
- »Mislim, da sem postal duša tega stanovanja.«
- »Ne meri vame, nabita je.«
Preden prideta partnerja za menjavo, Hannah Sebastianu očita, da na internetu gleda vsebine za odrasle: »A naj ti povem, kakšen pomen imajo porniči za socialno zgodovino? Sodobnim moškim se na lastne žene sploh več ne dvigne! Človeštvo bo propadlo, če ženske ne bomo dojele, da je treba moške vzet v posteljo skupaj z računalnikom …! Mogoče gre lahko samo še v troje …? Ko delamo otroke, se je treba v postelji povezat na net …« Vse to mu pove zaradi močne želje po otroku, pri čemer je enkrat že splavila. Takrat sicer ni bila noseča s Sebastianom, ki ženi skriva svojo neplodnost. Priča smo prikrivanju hib, kar dramskim likom veliko pomeni. Hannah za svoje partnerske težave krivi splet in Sebastianu očita, da ga prekomerno uporablja, saj meni, da do nje prav zaradi interneta ne čuti več poželenja. Dokaz več, zakaj je bolje biti odkrit in ne prikrivati stvari v razmerjih, vendar je dramskim osebam v Ljubimo in nič ne vemo to najtežje. Hannah Sebastiana na dogovorjenega otroka opominja z aplikacijo na prenosnem telefonu, ki omogoča ženski načrtovanje najprimernejših pogojev za spočetje. Medtem prideta že dogovorjena partnerja za menjavo stanovanja Roman in Magdalena.
Roman, ki je obseden s tehnologijo, v novem stanovanju nevzdržno pogreša dogovorjeni internetni dostop z optiko. Vneto si prizadeva, da bi ga kar najhitreje našel, da bi lahko že čez eno uro spremljal izstrelitev satelita. Hanno sprašuje, če je na kakšnem portalu, v smislu kasnejšega digitalnega komuniciranja. Nato pride njegova žena Magdalena s staromodnim kovčkom. Pravi, da je to »kovček za pobeg«, s katerim je njena stara mama ušla od moža. Tako Rinke plasira asociacije in podvaja motive: v zraku je možnost Magdaleninega pobega od Romana, kar nas ne preseneča, saj Roman vidno zapeljuje Hanno. Magdalena mu ne ostane dolžna in se tudi sama zanima za Sebastiana. V tem odnosu Hannah nedvomno kaže ljubosumje. 
Foto: Sebastian Cavazza
Količina popitega alkohola nadaljnje dogodke usmeri v nekakšno (kvazi)filozofsko razpravo. Sebastian razlaga o potencialnem protagonistu svojega romanesknega prvenca, Ulrichu, pri oblikovanju katerega izhaja iz hipoteze, da »bomo ljudje kmalu lahko razcepljeni v sto identitet«. Magdalena omeni bonobe, ki so za to dramo primerni in asociirajo na podobno seksualno izkušnjo, kot jo ima človek – znanstveniki so odkrili, da so ti primati s svojim spolnim obnašanjem zelo podobni človeku in opis v eni izmed knjig pravi, da »/so/ Bonobi egalitirani primati, ki nadomeščajo agresijo s seksom: spore rešujejo s spolnim aktom. Samice zasedajo pomembne položaje v družbi, najsvetlejše točke v družbenem življenju pa so zaključki sporov in občutljivost do drugih« (Waal, F. B. M. in Gašperšič, M. (2005): Bonobi in figovi listi. Časopis za kritiko znanosti, 33 (221), 54–65). Če bi ti pari popili še malo več in bi se sprostili, bi skoraj zagotovo zavrglo svoja načela in spali drug z drugim. Tako pa ostajajo v skupnem prostoru, v ospredju je problematika priklopa na internet in spremljanje izstrelitve satelita.
Hannah Sebastianu reče Christian in s tem razkrije ime nekdanjega partnerja. Natančna narava Hanninega razmerja s Christianom ni znana, očitno pa se ga globoko v sebi še pogosto spominja, saj je konec koncev splavila njegovega otroka. Ritem igre narašča v iskanju gesla za dostop do spleta. Sebastian se spomni, da ga je zapisal na levo stran neke knjige. Do izstrelitve imajo le še 27 minut, zato Hannah in Roman odideta do sosedov, ki bi mogoče lahko odstopili svoje geslo. Medtem Sebastian brska po Romanovi škatli, iz katere potegne daljinec, pritisne tipko in že sta z Magdaleno v temi. Luč se spet prižge in Magdalena ima v roki sončnico. Nenadoma smo na »zmenku« dveh sorodnih duš. Oba imata za partnerja ključne informacije. Magdalena Sebastianu razkrije, da je njen mož ostal brez službe, a mu tega še ni povedala, ker ve, koliko mu pomeni njegovo delo in vse v zvezi z izstrelitvijo satelita. Sebastian pred Hanno skriva svojo neplodnost, kar je posebej problematično, ker ona tako odločno zahteva dogovorjenega otroka. Zaupnosti se v strahu pred prevelikim zbližanjem nenadno zaključijo: Sebastian panično išče Hanno, Magdalena v roki kot orožje vihti jeklenko z dušikom (ki ji jo je kupil mož, da bi se z njo znebila celulita). Zgodi se elipsa, ki igro v nekem smislu obrne na glavo. Zdaj vsi štirje liki spremljajo izstrelitev satelita v kazahstanski stepi, projicirani na steno v stanovanju.
- »Si ne boš prinesel stola?«
- »Hannah, a se hecaš?«
- »Oprostite, bi lahko govoril s svojo ženo?«
- »Že zdavnaj sem povezan!«
- »Želim si, da bi Bergmannova umrla …«
- »Čez štiri minute, Hannah …«
- »Roke v vis.«
- »To je globalni projekt, tega ne morem kar tako ustaviti …«
- »Otipava vse ženske, ki so še dovolj oddaljene, on je specialist za oddaljenost …«
- »Ne meri s pištolo v ljudi!«
- »Še 122 sekund …«
- »Nobenega strela … Niti enega samega strela …«
»Ampak ko vidim tole tukaj, se zavedam, da so povezave med človeštvom tudi v moji moči … Da bomo končno pokrili tudi ogromen ostanek človeštva in ga priklopili na omrežje, to me navdaja s ponosom,« navdušeno razlaga Roman. Njegovo prizadevanje za svetovno mreženje je strašljivo. Namreč vse te satelitske povezave so v pomoč, da nas družba nadzira, če ne celo vodi. Sebastian s pištolo meri v Romana in zahteva prekinitev izstrelitve. Roman ga opomni: »Ostanku človeštva bi radi preprečili prenos podatkov, ne? To bi radi?? Brez njega sploh ne bi vedeli za razne vstaje ljudstev!« Sebastian, ki se veliko ukvarja z družbo, pojasnjuje: »Več podatkov boste stresli nad človeštvom, manj bomo vedeli in razumeli! Vse je povezano med sabo, ampak razdalje med ljudmi so zmeraj večje! Zakaj ne izstrelite kake rakete, ki bi vse to izklopila? In zakaj otipavate mojo ženo?« Na eni strani imamo strastnega zagovornika razvoja mreženja, na drugi pa zagovornika mnenja, da to mreženje ljudi oddaljuje. Vsakodnevna uporaba spleta hkrati zbližuje posameznike, a s tem se razdalja med njimi povečuje, saj prej si težje spoznal osebo z drugega konca sveta. Tehnologija pa tudi olajšuje pogoste selitve (na primer menjavo stanovanj), kar pa je spet dvorezen meč. Vprašanje je tudi, kakšne posledice ima to mreženje za države tretjega sveta. Sebastian komentira nesmiselno porabo energije za računalnike in dejstvo, da je to povsod prioriteta: »Na svetu crkuje milijone ljudi, mi pa smo lepo omreženi in opazujemo … Naše sočutje se pretvori v podatkovni tok! Jasno, vsak zemljan v Afriki ali v amazonski džungli ima pravico, da se poveže v omrežje. Nič za žret, ampak omrežen!« Razdelitev je jasna, na eni strani sit in omrežen svet, na drugi pa lačen in omrežen. Tako sta prisotnost svetovnega spleta in stališče do njega ključna motiva Rinkejevega dramskega besedila. Sebastian še vedno meri s pištolo, Magdalena po popitih kozarcih pove preveč o svojih pričakovanjih iz prejšnjega prizora, ki sta si ga delila s Sebastianom, Sebastian očita Hanni željo po uspehu. Ko povsem iz sebe Sebastian na koncu odloži pištolo in steče iz sobe, mu Hannah sledi. Roman pobere pištolo, projicirana izstrelitev je motena: naenkrat namesto kazahstanskega satelita vidimo »migetajoče posnetke – praslike, slike človeštva, slike žalosti; slike predanosti in opustošenja«. Rinke se odmakne od realizma. 
Foto: Sebastian Cavazza
Izstrelitev se je že zgodila. Močno vinjena Magdalena pride s sončnico, ki jo je Sebastian pozabil. Zdaj jo podari Romanu. Očita mu dolgočasno zakonsko življenje, pogreša morje in pogovor. Zanimivo je, kako se avtor poigrava z obrnjenimi klišeji: ženska podari rožo moškemu in vinjena je ženska, ne moški. Zveza Romana in Magdalene temelji na zanimivem dogovoru »Če se ne bova pogovarjala, se ne bova razšla«, kar Magdaleno moti. Življenje sta si osmislila na fantazijah, ker pa je pogovor o fantaziji za marsikoga tabu tema in vzbuja neprijetne občutke, si Roman in Magdalena prikrivata misli in čustva. Čeprav je na prvi pogled kazalo drugače, Magdalena ni klasična gospodinja ali ženski lik izpred nekaj desetletij, saj se bori za svoje užitke. Zdaj pa ima dovolj. Hoče nekaj pristnega. Z Romanom zaplešeta, istočasno pa se vrneta Hannah in Sebastian. Ker je Roman zaparkiral soseda Bergmanna, je ta poklical policijo, ki jima je odpeljala kombi. Večji problem kot ukradeni kombi Sebastianu predstavlja odtujitev knjig, ki so njegova duša. Roman ima vsega vrh glave, zdaj menjalna pogodba že velja in kot stanovalec tega stanovanja se hoče znebiti Sebastiana ter postane rahlo nasilen. Doseže želeno, Sebastian zapusti stanovanje. Magdalena pograbi jeklenko s tekočim dušikom in jo potisne Romanu v naročje. Tudi ona odide.
Hannah in Roman sta sama, ona se obeša nanj. Roman se bori z uhajanjem tekočega dušika, kmalu bo postalo vse hladno in zmanjkalo bo kisika. Ona ne odneha, močno si ga želi, on pa ima druge prioritete. Potarna mu, da je njen prijatelj nepozoren in da tudi na bivšega še veliko misli. Ko nazadnje vendarle vzbudi njegovo zanimanje, ko Roman spusti jeklenko in ji raztrga bluzo, je njo že minilo. In flagranti ju zasači Magdalena, ki je Romanu pozabila dati pismo, v katerem piše, da so ga odpustili. Vstopi tudi Sebastian s šopkom vrtnic za Hanno. Zdi se, da je končno prišel čas za razkritja. Sebastian vzpodbuja Romana, naj prebere pismo in ugotovi resnico. Roman v paniki pred uresničitvijo svojih najhujših strahov nameri pištolo v svojo ženo. Sebastian vzame pismo in ga prebere. Roman preusmeri pištolo vanj in ga ustreli.
- »Vaš mož je nor.«
- »Madeže krvi se da odstraniti s pecilnim praškom.«
- »Doma živiva skupaj z lutko.«
- »Krogla mu je oplazila uho, zdaj preiskujejo sluhovode.«
- »Kako daleč je do morja?«
- »Sebastianu sem rekla, da je otrok njegov …«
- »A lahko dva ostaneta skupaj, če si povesta resnico?«
- »Odpeljala se bom na morje …«
Moška sta opravila svoje poslanstvo v igri in preživela, potem pa tudi izginila. Roman je Sebastiana s strelom le delno poškodoval. Zadnji del igre je ženski del. Čeprav bi morali biti po vseh klišejskih pravilih sovražnici, Magdalena in Hannah druga drugi zaupata svoje največje travme. Magdalena živi s tem, da ve za moževo fantazijo, doma je namreč našla napihljivo lutko: »Lutka lahko gleda svojega ljubimca cele ure, s svojimi lepimi očmi, me tega ne moremo, ona pa se ne utrudi …« Za ljubezen se je bila pripravljena prilagoditi in kadar sta imela spolne odnose, se je delala negibno, da bi mu s tem povečala željo. Tudi Hannah se je za ljubezen s Sebastianom žrtvovala s splavom, tega, da otrok ni njegov, pa mu ni povedala. Moritz Rinke z Ljubimo in nič ne vemo odpira številne teme, o katerih bi morali razmišljati v razvijajoči se informacijski družbi, hkrati pa svoja zanimanja na nivoju medosebnih odnosov strne v vprašanje: »Ali lahko dva ostaneta skupaj, če si povesta resnico?«
Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF/ 3238 Kb)
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/tudi-ce-grem-na-morje-bova-se-vedno-zivela-z-lutko