Foto: Gregor Gobec
Kot otvoritveno predstavo festivala Lutke 2014 in prvo premiero nove sezone je Lutkovno gledališče Ljubljana (LGL) uprizorilo predstavo Krabat. Koprodukcijska predstava med LGL in Umetniškim društvom Konj ter Ulrike Quade Company in Oorkaan iz Nizozemske je nastala v režiji Ulrike Quade. Skrčeno zgodbo tudi pri nas dobro poznanega nemškega pisatelja Otfrieda Preusslerja je za oder priredil Marcel Roijaards, njegovo predlogo pa je prevedla Mateja Seliškar Kenda.
Foto: Gregor Gobec
Sirota Krabat se zateče v Črni mlin, kjer v dogovoru z Mojstrom v zameno za hrano in posteljo dela kot vajenec. Kmalu ugotovi, da je njegov gospodar Mojster črne magije, ki od vajencev zahteva, da se ji pokorijo in se jo tudi učijo. Krabat sprva uživa v na novo pridobljenih čarovnih močeh, vendar mu hitro postane jasno, da so Mojstrovi nameni zli, saj vsako leto enega od vajencev ubije, njihove kosti in zobe pa zmelje v mlinu. Zato se mu odloči upreti in s pomočjo svoje ljubezni Kantorke, dekleta iz bližnje vasi, zlomi njegov urok, osvobodita vajence, mlin pa z Mojstrom pogori do tal.
Okrajšana zgodba ohranja bistvene elemente izvirne, vendar izpusti enega stranskih, a nadvse pomembnih likov: Hudiča, ki mu Mojster žrtvuje vajence v zameno za zaščito in moč črne magije. Tako v uprizoritvi ne zasledimo Mojstrovih razlogov za njegovo krutost. Lahko ga sicer razumemo kot absolutno personifikacijo zlobe, vendar je zato predstava oropana kakršne koli globje vsebine, saj tako prikaže črno-bel svet. Tudi ostali odnosi med liki so dokaj približni, Krabat, na primer, se v Kantorko zaljubi zaradi njene lepote in lepega glasu, ona pa vanj zaradi njegove čiste duše.
Uprizoritev je sestavljena iz večih odrskih elementov, poleg animacije in igre imata pomembno vlogo tudi živa glasba skladatelja Leonarda Eversa in video projekcija avtorja Marka Thewessena. Vendar vse te plasti ne ustvarjajo celovite podobe predstave, bolj se zdi, da vsaka služi sama sebi. Animacija, projicirana na malce nerodno postavljeno mesto, saj je dober del gledalcev ni videl, občasno podvaja dogajanje na odru, a nikoli zares bistveno ne podaja kakršnih koli informacij. V njej je zaslediti dve nasprotujoči si estetiki, še posebej izstopa tridimenzionalna animacija, ki izgleda, kot da so pri končni obdelavi pozabili na teksture. Tudi glasba se v dogajanje vpleta zmedeno - včasih je del mizanscene in so tako glasbila vpeta v scenografijo, včasih so glasbeniki na odru, a neosvetljeni, včasih pa glasba prihaja izza kulis, v vsem tem pa ni moč najti neke smiselne režijske poteze.
Likovna podoba je izčiščena in tipična za estetiko Silvana Omerzuja. Leseni premikajoči se scenski elementi dobro zapolnjujejo ogromno praznino odra in ustvarjajo smiselne in raznolike igralne prostore. Tudi izbira lesa kot materiala tako za lutke kot za scenografijo podaja vzdušje mlina. Lutke so si skoraj enake in so hkrati povsem brezizrazne, kar le poudarja občutek ujetosti vajencev, njihovo zamenljivost in nepomembnost, sploh v primerjavi z vsevednim Mojstrom, ki ga nikoli ne vidimo, a je kot glas vseprisoten.
Režija ponuja nekaj domiselnih rešitev, tako mizanscenskih kot zgodbovnih. Animacija Gašperja Malnarja in Martine Maurič Lazar je brezhibna in ustvari nekaj izjemno lepih trenutkov, omeniti gre predvsem prizore Krabatovega in Tondinega letenja. Vsekakor najlepša rešitev pa je premislek o odnosu animator - lutka, kjer je izjemno lepo prikazano, da je animator predvsem lutkina duša. To se najlepše prikaže z izstopom animatorja-duše iz telesa lutke, ki mrtva obleži na igralni površini, medtem ko njen animator postane naslovni lik in le v tem pravem, mesenem stanju je sposoben zares videti in čutiti. In le takrat lahko Kantorki izpove svojo ljubezen in le takrat se lahko ona zaljubi vanj.
Prav zaradi te vzpostavljene ideje je zato konec nerazumljiv. Ko pride Kantorka v mlin, kjer mora ugotoviti, kateri izmed vajencev je Krabat, ne izbira med enakimi vajenci-lutkami, kot bi morala, sledeč logiki uprizoritve (saj so si vsi enaki, samo njihove mesene duše so različne), temveč izbira med živimi igralci, preoblečenimi v ptiče. Takšni režijski spodrsljaji pokvarijo občutek premišljene in celostne gledališke uprizoritve, ki pa kljub vsemu prepričljivo pričara atmosfero groze in ujetosti, boja med dobrim in zlim ter končne zmage ljubezni.
***
Kritiška besedila o predstavah 12. mednarodnega lutkovnega festivala Lutke 2014 nastajajo v okviru XII. seminarja sodobnih scenskih umetnosti: Animirane forme, ki ga organizirata Zavod Maska in Lutkovno gledališče Ljubljana. Mentor delavnice je Rok Vevar.
Povezava: 12 mednarodni lutkovni festival Lutke 2014
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/kritika-uprizoritve-krabat