Režiser Simon Belak / Foto: Klemen Ilovar
Pisemski zapis režiserja performansa Simona Belaka ob koncu Nagibovega inkubatorja. – 6. september 2014.
Režiser Simon Belak / Foto: Klemen Ilovar
V Maribor se je z zadnjim avgustovskim ponedeljkom za slaba dva tedna preselilo enajst tujih in domačih umetnic in umetnikov, ki so tako na individualni kot skupinski ravni v okviru Nagibovega inkubatorja ustvarjali in delili svoje izkušnje in umetniške prakse. Nagib inkubator je organiziralo Društvo Nagib kot preddogodek prvi sezoni sodobnih uprizoritvenih umetnosti v Mariboru “Nagib na oder”.
Umetniki-rezidenti so kose svojega ustvarjanja zlili v potopitveni performans "Dogodek pod mestom", ki se je odvijal v kletnih labirintih Narodnega doma. Ob zaključku inkubatorja in po dogodku pod mestom je svoje misli v pisemsko formo zlil režiser performansa Simon Belak.
Draga bralka,
dragi bralec,
ne vem, kaj si zamudila na včerajšnjem Dogodku pod mestom. Ko sem pomešan med publiko opazoval odzive in početje gledalcev, me je spreletelo, da je v našem malem labirintu pod mestom vsakdo doživel nekaj svojega. Kar je družilo njihove z “zvezdnim prahom” (bleščice) posute obraze, je bila radost ob tej ali oni podrobnosti, na katero so naleteli.
Ko danes pišem te vrstice in se vtisi včerajšnjega dne mešajo s spomini na preteklih 14 dni inkubatorja, moje navdušenje nad potopitvenim gledališčem samo raste. Ne domišljam si, da je to že to, je pa bila predstava zame nazoren prikaz tako moči kot pasti tovrstnih gledaliških poskusov. Največja past je gotovo to, da si obsojen postati žrtev svojega uspeha. Najbolj razočaran in jezen sam nase sem bil, ko sem videl, kako je gledalec odprl vrata pralnega stroja in pogledal vanj, notri pa ni bilo nič. Tako malo bi bilo treba, da bi, v pričakovanju te radovednosti, tja nekaj nastavili in s tem naredili izkušnjo za tega gledalca toliko bolj razveseljivo. Tako smo se izneverili temu gledalcu ravno na točki največje potopitve, ko ni bil toliko gledalec, ampak bolj raziskovalec, kar je natanko to, kar smo hoteli doseči.
Širše nerazrešeno vprašanje je vprašanje trajanja in konca. Včeraj smo ubrali varno pot: kratko, a sladko, ampak največji očitek, ki sem ga v pogovoru po predstavi dobil od gledalcev, je bil ravno ta, da je bilo prekratko. Mogoče prekratko niti ni pravi izraz. Mislim, da ni šlo toliko za trajanje kot tako, ampak za občutek časa. Potopitev je tudi potopitev v času, čas začne teči za vsakega po svoje, dogodek pa je imel preveč izrazit (preveč gledališki?) ritem, ki je vsiljeval slutnjo konca, ob čemer se takoj začneš bolj zavedati samega sebe, namesto da bi se prepustil.
Ampak vse to so rešljive težave. Ko gledam naprej, me bolj skrbi, ali mi bo še kdaj uspelo ujeti takšen občutek, ali ni bila predstava preveč proizvod inkubatorja in delovala predvsem na krilih intime in ostrine, ki jo porodi nedokončanost. Četudi je bila čarovnija enkratna, mi ni žal, okronala bo čudovito in intenzivno izkušnjo, ki je bila Nagib inkubator 2014.
S pozdravi,
vedno tvoj S.
Dogodek pod mestom / foto Ramaida Osim
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/nagib-inkubator-please-do-play