foto: Polona Ipavec
Skrivni dnevnik nekega Kaligule: razmišljanje o procesu nastajanja predstave Kaligula: prvič in zadnjič (aka Kaligula et al., aka Kaligula – laboratorij) v izvedbi Disidentske skupine študentov AGRFT (Matija Rupel, Benjamin Krnetić, Robert Korošec, Rok Kravanja, Lucija Tratnik, Lovro Finžgar, Nejc Cijan Garlatti, Nik Škrlec, Maša Jazbec in Tjaša Črnigoj). Tokrat o dogodku-predstavi na Borštnikovem srečanju; tudi razmišljanje Benjamina Krnetića o predstavi, gledališču in vlogi institucij v kulturi.
foto: Polona Ipavec
»Ko pomislim na padanje, na čas pri-padanja pred nekaj tedni, ko smo stali ob odprtem grobu junijske predstave, me še tu in tam zgrabi bridkost, da bi zajavkal kakšno žalostinko. Kako globoko sem padel, kako globoko in dolgo sem moral padati, da se je naposled iz niča (res, iz niča?) zgodil laboratorij. Ne, napravili smo Kaligulov laboratorij, da se je dogodil moj novi pohod, veličasten zaradi povratka k Besedi, k Odnosom, h Glasbi. (Še enkrat, hvala, Albert, pisal si, da si jaz lahko rečem jaz.)
In dogodek v Mariboru? Izjemno. Presenetljivo. Vznemirljivo, najbrž. Je mogoče, da v zrcalu gledam istega sebe? Še nedolgo nazaj sem obupoval nad svojim obličjem, tesnoba in gnus sta razjedala mišične stene mojih notranjih organov, koža je postajala vse bolj luskava in naposled preperela. Sem se prelevil v drugega Kaligulo, sem postal res drugačen ali pa je vse to en sam bulšit, navaden lunin prdec? Tudi če ne najdem odgovora, vztrajam. Vztrajam z njimi v tej samoti. Da ne bo izjemno-presenetljivo-vznemirljivo samo enkrat, ampak vedno znova. Kot je po mariborski evforiji govoril Helikon, pravzaprav …«
(Dnevnik nekega Kaligule, 25. oktober 2013)
V OČI PRVE UPRIZORITVE
(ali NEKOČ BOM NAPISAL STRUKTURIRAN ČLANEK)
*
Sošolec, ki je po spletu okoliščin pomagal pri tehnikalijah okrog našega internega videodokumentiranja Kaligule, je takó predstavo uspel videti še drugič. Po končani uprizoritvi je v pogovoru, že spodaj, na ulici, priznal, da zdaj razume. Ne spomnim se točno, kako je to formuliral; to je novo mišljenje gledališča; to je drugačno mišljenje gledališča. Težko bi rekel, katero bolj ustreza oziroma katero manj drži. Ker v svoji biti, ne gre pri našem početju za nič novega. To je bilo vse že davno odkrito. Drugačno pa tudi ni povsem, ker izvira iz istega, na kar je sicer morda pozabila institucija, od katere bi se tako rado razlikovalo.
*
Novo mišljenje gledališča.
Nosi drugačno mišljenje gledališča.
*
To mišljenje vzpostavlja kot pravilo. Pravilo, ki plava nad glavami ustvarjalcev v institucijah kakor samoumevnost. Pravilo, nad katerim je tako lahko zamahniti z roko ali pa izreči: Pa saj to tako ali tako počnem. Čeravno bi težko stal za njim ali pa skozenj nekdo, ki bi se odkrito in pošteno zazrl v kolesje produkcijskih zahtev in »ustvarjanja« v današnjem okolju ansambla katerekoli institucije.
*
This staging of Caligula surely raises a question mark on today's in-and-outside notions and comprehensions of Theatre. Actors step on stage naive and fully prepared, but prepared in sense of 'letting be', of openly accepting (the momentary truth, the reality actively shaping on stage), prepared in Hamlet's 'readiness', in Keith Johnstone's 'Yes, and', in Grotowski's 'passive readiness' etc.
It is a concept well known in the creative tradition of theatre, so we believe. It is a concept well practiced in creating on stage today, so we believe. But one's experience of the work process in 21st century's institutional theatres proves his belief wrong.
Creative certainty, the pseudo-professionalism and unwillingness to communicate (to your partners, colleagues, co-workers) is the silent killer of the Theatre of today (the frustration in communicating is this society's brake). If we are to communicate, we are to commune first (please, it is not a socio-ideological statement).
Foto: Polona Ipavec
*
To ni krik proti instituciji. To je njena opomba. To je krik ZA njo.
*
Izmuzljiva predstava. Upogibanje resničnosti in doživljanje. Preizpraševanje uprizarjanja samega.
Polje umetnosti je stičišče resničnosti in resnice. Stičišče Platonovega posnetka in ideje. Vsakodnevnega doživljanja resnice in najgloblje meditacije o njej.
*
Ta predstava nosi v sebi veliko izkrivljenega, skrivenčenega.
*
Gre za eno predstavo.
Vsakič nekaj drugega. A istega.
Kako je to možno?
Vsakič novo/drugačno doživetje.
A vsakič ista predstava.
Gre za niz predstav. Pod istim imenom.
Gre za eno kolosalno uprizoritev, sestavljeno iz niza predstav.
*
Priznavanje drugačnosti. Učenje sprejemanja.
Družba sprejemanja.
*
Ne ponavljati. Ne identično ponoviti ali težiti, neumno težiti k istosti v sebi. Ta ne more dati gledalcu, z novim dnem, enakih možnosti. To je frustracija. V koncentriranju istega v sebi se nastopajoči z vsako novo ponovitvijo oddaljuje. Od gledalca in življenja resnice. Omogočiti vsakemu gledalcu z novim dnem isto doživljanje. Včasih to doživljanje ni možno. Biti dovzeten in pošten tudi do tega. Ne preizpraševati, zakaj. Včasih ni možno. Če sprejmeš »ni možno«, si sprejel resnico, ki pa je, če se zgodi na odru, že dogodek. In ko gledalec prisostvuje resnici, je prisostvoval nečemu posebnemu. In redkemu. Celo pretresljivemu.
*
Staging of the epitome of YOLO
*
The ever-lasting re-staging and guest-appearing of the Caligula experience stays larpurlartistic, non profit, in it's performance the young artist is meditating about his place and his capabilities, especially possibilities. In it's integral dramatic the characters are asking about society's responsibilities. It is a pure clash of the contemporary and the theatrical.
*
Poziv vsem, ki jih ne zanima. In ki ne bi hoteli vedeti.
*
Moramo se prisiliti v to higieno … brez nje smo razoroženi in od pešca in gledalca ne smemo zahtevati ničesar … še več … brez te higiene ne smemo predenj sploh stopiti.
*
Zato pazite in bodite pozorni – prihajamo po vaše službe.
Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/kaligula-se-sem-ziv-2